ខគម្ពីរពេញនិយមពី 1. Korinčanom 13

ចែក​រំលែក

Ljubezen je potrpežljiva in prijazna. Ne pozna zavisti, ali sebičnosti, ne hvali se in ne povišuje se. Ljubezen ni brezobzirna do drugih in ne misli samo nase, ni razdražljiva in ne oponaša.

Ljubezen je zvesta, pa naj jo stane kar hoče. Vedno pričakuje to, kar je najboljše, upa najdlje in je pripravljena pretrpeti prav vse.

Krivica je ne veseli, ampak je srečna, ko vidi, da zmaguje resnica.

Ko bo vse drugo preminilo, ostanejo le še te tri stvari: vera, upanje in ljubezen. Največja med njimi pa je ljubezen.

Vsi duhovni darovi, ki nam jih daje Bog, bodo nekega dne izginili, ljubezen pa bo živela dalje tudi v večnosti. Preroštvu, govorjenju v nepoznanih jezikih in spoznanju bo prišel konec.

Brez ljubezni nisem nič. Lahko bi govoril v vseh jezikih tega sveta, ali pa tudi v angelskem jeziku, toda če bi uporabljal ta dar brez ljubezni, bi bilo vse to le kot gong s svojim prodornim zvokom ali žvenketajoče cimbale.

Če bi imel dar oznanjanja tega, kar bi mi Bog odkrival in bi poznal vse Božje skrivnosti in bi vedel vse, kar se bo zgodilo v prihodnosti, pa ne bi ljubil svojih bližnjih, kaj bi mi koristilo vse moje znanje? Če bi imel tako močno vero, da bi lahko z besedo prestavljal gore, bi bilo vse brez pomena, če ne bi imel ljubezni do drugih.

Če bi vse, kar imam, razdelil revnim ljudem in bi bil pripravljen umreti v službi za druge, pa ne bi ljubil tistih, ki bi jim služil, moje delo ne bi imelo nobene vrednosti.

To je namreč takole: ko sem bil otrok, sem govoril in razmišljal kot otrok, odkar pa sem odrastel, segajo moje misli mnogo dalje in opustil sem vse tisto, kar je bilo otročje.