Judita 8
8
Juditin rod
1O tem je tedaj slišala Judita. Bila je hči Meraríja, sinú Uca, sinú Jožefa, sinú Uziéla, sinú Hilkijája, sinú Hananjája, sinú Gideóna, sinú Rafaína, sinú Ahitóba, sinú Elíja, sinú Hilkijája, sinú Eliába, sinú Natánaela, sinú Šelumiéla, sinú Curišadája, sinú Simeona, sinú Izraela.
Juditino vdovstvo
2Juditin mož je bil Manáse, iz njenega rodu in iz njene družine; umrl je ob času ječmenove žetve. 3Ko je namreč na polju nadzoroval može, ki so vezali snope, ga je v glavo udarila sončarica. Legel je v posteljo in umrl v svojem mestu Betuliji. Pokopali so ga poleg njegovih očetov na polju med Dotánom in Jibleámom. 4Judita je že tri leta in štiri mesece živela kot vdova v svoji hiši. 5Na strehi svoje hiše si je postavila šotor, okrog ledij si je opasala raševino in si nadela vdovska oblačila. 6Postila se je vse dni svojega vdovstva, razen ob sobotah in na predvečer sobot, ob mlaju in na dan pred mlajem, ob praznikih in slavjih Izraelove hiše. 7Bila je čedne postave in zelo lepega obraza. Njen mož Manáse ji je zapustil zlata in srebra, hlapce in dekle, živino in polja; živela je na svojem posestvu. 8Nihče ni vedel o njej povedati nič slabega, zakaj bila je zelo bogaboječa.
Juditin pogovor z mestnimi starešinami
9Judita je zvedela, kaj so ljudje grdega govorili čez mestnega načelnika, ko jim je zaradi pomanjkanja vode upadel pogum. Zvedela je tudi vse, kar je Uzíja govoril ljudem, kako jim je s prisego obljubil, da bo čez pet dni mesto predal Asircem. 10Tedaj je poslala svojo služabnico, ki jo je postavila čez vse svoje imetje, naj k njej povabi mestna starešina Kabríja in Karmíja.
11Ko so prišli k njej, jim je rekla: »Poslušajte me, poglavarji meščanov Betulije! Vaša beseda ni bila prava. Beseda, ki ste jo dali danes pred ljudstvom in jo potrdili s prisego med Bogom in vami. Izjavili ste, da boste mesto predali sovražnikom, če vam Bog medtem ne pošlje pomoči. 12Kdo pa ste vi, da današnji dan skušate Boga in si med ljudmi prilaščate mesto, ki pripada Bogu? 13Gospoda, vladarja vsega, postavljate na preizkušnjo; vendar ne boste nikoli ničesar spoznali. 14Saj niti globine človeškega srca ne morete raziskati niti misli človeškega razuma ne morete doumeti. Kako boste tedaj preiskali Boga, ki je ustvaril vse to? Kako boste spoznali njegov um? Kako doumeli njegovo misel? Nikar, o bratje, nikar ne dražite jeze Gospoda, našega Boga. 15Zakaj tudi če je sklenil, da nam ne bo pomagal v teh petih dneh, ima oblast, da nas brani, kolikor dni ga je volja, ali pa da nas pokonča pred očmi naših sovražnikov. 16Nikar ne izsiljujte načrtov Gospoda, našega Boga, zakaj Bog ni kakor človek, da bi mu lahko grozili, in ne kakor sin človekov, da bi ga lahko prisilili k odločitvi.
17Zato pa pričakujmo rešitev od njega in ga kličimo, naj nam pride pomagat. In če ga je volja, bo slišal naš glas. 18Zakaj v sedanjem rodu in današnji dan med nami ni rodu ne družine, ne kraja ne mesta, ki bi častilo z rokami narejene bogove, kot se je dogajalo v prejšnjih dneh. 19Prav zato so bili naši očetje izročeni meču in ropu in pretrpeli so hude poraze pred očmi naših sovražnikov. 20Mi pa ne poznamo drugega Boga razen njega. Zato smemo upati, da ne bo zapustil nas in našega rodu. 21Zakaj če pade naše mesto, bo podjarmljena tudi vsa Judeja in izropano bo naše svetišče: Bog pa bo zaradi te oskrumbe terjal obračun z našo krvjo. 22Pokol naših bratov, zasužnjenje naše dežele, opustošenje naše dediščine – vse to bo prišlo nad našo glavo med pogani, ki jim bomo hlapčevali kot sužnji; in našim osvajalcem bomo v zaničevanje in posmeh. 23Zakaj naše suženjstvo se nam tedaj ne bo obrnilo v naklonjenost, ampak nam ga bo Gospod, naš Bog, štel v sramoto.
24Zato, bratje, pokažimo našim rojakom, da je od nas odvisno njihovo življenje in da imajo tempelj, hram Božji in oltar v nas svojo trdno oporo. 25Ob vsem tem pa se moramo zahvaliti našemu Bogu, ki nas preizkuša, kakor je preizkušal naše očete. 26Spomnite se, kaj je storil z Abrahamom, kako je preizkušal Izaka, kaj je moral prestati Jakob, ko je v sirijski Mezopotamiji pasel črede svojega ujca Labána. 27Kalil jih je v ognju, da preizkusi njihova srca. Tako tudi to, kar zdaj pošilja nad nas, ni nobena kazen. Ne, Gospod biča tiste, ki so mu blizu, da jih posvari.«
28Uzíja ji je odgovoril: »Vse, kar si povedala, si govorila iz dobrega srca. Nikogar ni, ki bi mogel ugovarjati tvojim besedam. 29Tvoja modrost se ni pokazala šele danes. Že od začetka tvojih dni je vse ljudstvo cenilo tvojo preudarnost in žlahtne misli#Db. ker je dobra stvaritev. tvojega srca. 30Toda ljudje trpijo strašno žejo in so nas prisilili, da storimo tako, kot smo jim obljubili; morali smo jim dati prisego, ki je ne smemo prelomiti. 31Ti pa zdaj moli za nas, saj si pobožna žena. In Gospod bo poslal deževje, da se bodo napolnili vodnjaki in ne bomo več medleli.«
32In Judita jim je rekla: »Poslušajte me! Storila bom dejanje, ki bo med sinovi našega rodu prehajalo iz roda v rod. 33Vi boste nocoj stali pri mestnih vratih, jaz pa bom s svojo služabnico odšla iz mesta. In preden se iztečejo dnevi, v katerih ste nameravali izročiti mesto sovražnikom, bo Gospod po moji roki obiskal Izraela. 34Vi pa ne poizvedujte, kaj imam v načrtu, zakaj ne bom vam nič povedala, dokler ne bo izpolnjeno, kar nameravam storiti.«
35Uzíja in načelniki so ji rekli: »Pojdi v miru in Gospod Bog naj gre pred teboj in naj kaznuje naše sovražnike.« 36In odšli so iz njenega šotora in se vrnili na svoje položaje.
Currently Selected:
Judita 8: SSP
Highlight
Share
Compare
Copy
Want to have your highlights saved across all your devices? Sign up or sign in
SSP © 1996, 2023 Društvo Svetopisemska družba Slovenije. Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!