Judita 7
7
Obleganje Betulije
1Naslednje jutro je Holofernes vsej svoji vojski in vsej množici, ki se mu je v zavezništvu pridružila, ukazal, naj odrinejo proti Betuliji, kjer naj pred njimi zasedejo vse prelaze v gorski pokrajini in napadejo Izraelove sinove. 2Tisti dan se je dvignil vsak za boj sposoben mož. Vojska njihovih oboroženih sil je štela sto sedemdeset tisoč pešcev in dvanajst tisoč konjenikov, pri čemer pa ni vračunan pratež in moštvo pri pratežu. Zares ogromna množica! 3Utaborili so se v dolini pri studencu blizu Betulije in zasedli ozemlje, ki se razteza v širino od Dotána do Abél Majima in v dolžino od Betulije do Kiamóna, ki leži nasproti Jezreéla.
4Ko so Izraelovi sinovi videli njihovo množico, so se silno prestrašili in govorili drug drugemu: »Zdaj bodo sovražniki obglodali obličje vse dežele; ne visoke gore ne doline ne griči ne bodo vzdržali njihove teže.« 5Vendar pa so pograbili vsak svoje orožje, prižgali ognje na mestnih stolpih in ostali na straži vso noč.
6Drugega dne je Holofernes povedel vso svojo konjenico, da so jo lahko videli Izraelovi sinovi, ki so bili v Betuliji. 7Ogledal si je dohode do mesta, preiskal izvire pitne vode, jih zasedel in ob njih postavil oborožene posadke, nato pa se je vrnil k svoji vojski.
8Tedaj pa so vsi poglavarji Ezavovih sinov, voditelji moábskega ljudstva in poveljniki obalne dežele prišli k njemu in mu rekli: 9»Naj naš gospod prisluhne naši besedi, ki bo prihranila izgube tvoji vojski. 10Tole ljudstvo Izraelovih sinov se ne zanaša na svoja kopja, temveč na višino gora, v katerih prebiva; vrhovi njihovih gora so namreč v resnici težko dostopni. 11Zato, gospod, se ne vojskuj z njimi tako, kot se vojskujejo bojne vrste, pa ne bo padel noben mož iz tvoje vojske. 12Ostani v taboru in ohrani živega vsakega moža iz svoje vojske. Tvoji služabniki pa naj zasedejo studenec, ki izvira ob vznožju gore; 13kajti od tam dobivajo prebivalci Betulije vodo. Tako jih bo žeja izčrpala, da bodo prisiljeni predati svoje mesto. Mi pa se bomo s svojimi četami povzpeli na bližnje gorske vrhove in bomo ostali tam na straži, tako da se noben moški ne bo mogel izmuzniti iz mesta. 14Tako bodo z ženami in otroki vred poginili od lakote, in preden bo do njih prišel naš meč, bodo ležali na cestah pred svojimi bivališči. 15Tako jim boš bridko poplačal zato, ker so se ti upirali in se niso hoteli v miru srečati s teboj.«
16Te besede so bile Holofernu in vsem njegovim častnikom všeč; ukazal je, naj storijo tako, kot so predlagali. 17Vojska Amónovih sinov in z njimi pet tisoč asirskih sinov so se premaknili in se utaborili v dolini ter zavzeli vodno oskrbo in vodne izvire Izraelovih sinov. 18Tudi sinovi Ezava in sinovi Amóna so se dvignili in se utaborili v gorski pokrajini nasproti Dotána. Nekaj svojih odredov so poslali naprej proti jugu in proti vzhodu, nasproti Egrebéla, ki leži blizu Husa nad hudournikom Mohmúrjem. Ostala asirska vojska pa se je utaborila v dolini in prekrila vso površino. Njihovi šotori in pratež so se razprostirali daleč naokrog in bilo jih je ogromno število.
Meščani Betulije na robu obupa
19Izraelovi sinovi so klicali h Gospodu, svojemu Bogu. Postali so malodušni, ker so jih od vseh strani obkolili sovražniki in niso mogli ubežati iz njihove srede. 20Okrog njih je že štiriintrideset dni vztrajala vsa asirska vojska – pehota, bojni vozovi, konjenica –, tako da so meščanom Betulije usahnile vse vodne zaloge, 21vodnjaki so se izsušili, niti en dan se niso mogli več odžejati, ampak so dobivali skopo odmerjene obroke vode. 22V njihovih otrocih ni bilo več pravega življenja, žene in mladeniči so od žeje omedlevali in padali po mestnih ulicah in po prehodih med vrati, ker so bili čisto brez moči.
23Tedaj se je vse ljudstvo – možje, žene in otroci – zbralo okrog Uzíja in mestnih poglavarjev. Kričali so na ves glas in govorili pred vsemi starešinami: 24»Naj Bog razsodi med vami in nami! Zakaj storili ste nam veliko krivico, ker niste hoteli spregovoriti spravljivih besed z asirskimi sinovi. 25Zato nimamo zdaj nikogar, ki bi nam pomagal. Bog nas je izročil v njihove roke, da vpričo njih poginemo od žeje in bomo povsem uničeni. 26Zato jih vsaj zdaj pokličite in izročite mesto Holofernovim ljudem in vsej njegovi vojski. 27Bolje je namreč, da se jim izročimo v plen. Postali bomo sicer njihovi sužnji, toda vsaj življenje si bomo rešili in ne bo nam treba gledati, kako umirajo nebogljeni dojenčki pred našimi očmi, ne naših žena in otrok v poslednjih izdihljajih. 28Za pričo zoper vas kličemo nebo in zemljo in našega Boga, Gospoda naših očetov, ki nas kaznuje za naše grehe in za pregrehe naših očetov. Naj ne dopusti, da bi se te besede danes uresničile.«
29Sredi zborovanja so vsi hkrati začeli silno jokati in z močnim glasom so vpili h Gospodu Bogu. 30Uzíja pa jim je rekel: »Pogum, bratje! Vzdržimo še pet dni! V tem času nam bo Gospod, naš Bog, izkazal usmiljenje. Zakaj ne bo nas nikoli#Db. do konca. zapustil. 31Če pa potečejo tudi ti dnevi in ne pride k nam pomoč, bom naredil, kot zahtevate.«
32Nato je ljudstvo razpustil. Moški so odšli na svoje bojne položaje, k mestnemu obzidju in na stolpe; ženske in otroke pa je poslal na njihove domove. In v mestu je zavladala velika potrtost.
Currently Selected:
Judita 7: SSP
Highlight
Share
Compare
Copy
Want to have your highlights saved across all your devices? Sign up or sign in
SSP © 1996, 2023 Društvo Svetopisemska družba Slovenije. Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!