Modrost 17
17
Nadloga teme
1Velike so namreč tvoje sodbe in težko je govoriti o njih,
zato so nevzgojene duše zablodile.
2Zakaj ko so nepostavni mislili zatirati sveto ljudstvo,
so sami postali sužnji teme in jetniki dolge noči,
obtičali so zaklenjeni pod strehami, izgnanci večne Previdnosti.
3Ko so bili prepričani, da so s svojimi skritimi grehi
ostali neopazni za nevidnim zagrinjalom pozabe,
so bili v strašni grozi razkropljeni
in so jih vznemirjale prikazni.
4Zakaj niti skrivališče,#Ali globel. kjer so se zadrževali, jih ni obvarovalo pred strahom,
temveč so krog njih odmevali pretresljivi glasovi
in prikazovale so se jim turobne pošasti mrkih obrazov.
5Nobena moč ognja ni mogla dati svetlobe,
tudi svetli plameni zvezd
niso hoteli z višav razsvetliti tiste grozne noči.
6Prikazoval se jim je samo grozljiv ogenj,
ki se je sam od sebe vžigal;
kadar pa je prikazen izginila izpred njihovih oči,
tedaj so šele dreveneli od groze in tisto,
kar so tedaj videli, so imeli za hujše od nevidne prikazni.
7Poraženo je bilo norčevanje čarovne spretnosti,
razkrinkano in osramočeno je bilo ponašanje z razumnostjo.
8Tisti, ki so obljubljali pregnati iz bolne duše grozo in tesnobnost,
so sami zboleli za smešnim strahom.
9 # V. 9cč–20 so po drugačnem štetju v. 10–21. Čeprav jih ni begalo nič strašljivega,
jih je kljub temu vznemirjalo nekakšno gomazenje živali in sikanje kač,
umirali so od strahu,
in si niso upali gledati niti zraka, ki se mu nikjer ni mogoče izogniti.
10Nekaj strahopetnega je hudobija, ki jo obsoja lastno pričevanje,
sama vselej povečuje težave, ker jo peče vest.
11Strah namreč ni nič drugega, kakor da človek izgubi oporo, ki bi mu jo dala misel.
12Čim bolj pa popušča notranja zmožnost presojanja,#Db. notranje pričakovanje.
tem usodnejše je#Ali Čim manj je človek pripravljen na to, kar mora priti, / tem rajši ima. nepoznavanje vzroka, ki prinaša trpljenje.
13Ti pa so tisto v resnici nemočno noč,
ki je prišla iz globin nemočnega podzemlja,
spali prav takšno spanje.
14Deloma so jih preganjale strašne prikazni,
deloma so dreveneli, ker jih je izdala duša;
zgrabil jih je namreč nenaden in nepričakovan strah.
15Vsak se je zgrudil tam, kjer je ravno bil,
in bil tako ujet in zaprt v ječo brez železnih zapahov,
16zakaj najsi je bil kdo kmet ali pastir
ali zaposlen pri težkem delu v puščavi,
vsakega je zgrabilo in je podlegel neizogibni nujnosti;
vse je namreč vklenila ista#Db. ena. veriga teme.
17Bodisi da je šlo za šum vetra
ali blagoglasno petje ptic v gostih vejah,
za tok divje deroče vode,
zamolklo bobnenje rušečih se skal,
18za neopazen tek poskakujočih živali,
za rjoveči glas divjih zveri
ali odmev, ki odjekne iz gorskih globeli –
vse jih je strašilo in hromilo.
19Na vesoljni svet je seveda svetila sijajna svetloba
in neovirano se je posvečal svojim delom.
20Le nanje je legla težka noč,
podoba tiste teme, ki naj bi jih pozneje sprejela,
vendar so bili sami sebi še bolj v breme kakor tema.
Currently Selected:
Modrost 17: SSP
Highlight
Copy
Compare
Share
Want to have your highlights saved across all your devices? Sign up or sign in
SSP © 1996, 2023 Društvo Svetopisemska družba Slovenije. Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!