Job 17
17
Edini porok – Job
1Moj duh je razdejan,
moji dnevi ugašajo,
le grob me še čaka.
2Zares, zasmehovalci so pred menoj,
moje oko bedi ob njihovih žalitvah.
3Postavi, prosim, moje poroštvo zraven sebe!
Kdo bi se rad oprl na mojo roko?#Ali … poroštvo zame pri sebi! / Kdo mi bo sicer (kot porok) udaril v roko?
4Kajti njihovemu srcu si zastrl dojemljivost,
zato jih ne boš povzdignil.
5Da bi kaj dobil, se sklicuje na prijatelje,
medtem ko njegovim otrokom ugašajo oči!#Ali Kdor izdaja prijatelje, da bi kaj dobil, / bodo njegovim otrokom ugasnile oči.
Pošteni so pretreseni
6Postavil me je za pregovor ljudstvom,
sem človek, ki mu pljujejo v obraz.
7Moje oči ugašajo od žalosti,
vsi moji udje so kakor senca.
8Iskreni so pretreseni nad tem,
kako se nedolžni#Ali in nedolžni se. vzdiguje proti brezbožnežu,
9kako se pravični#Ali toda pravični se. drži svoje poti
in#Ali in kdor je. čistih rok povečuje svojo moč.
10Premislite se vendar vsi in pristopite,
čeprav ne najdem modrega med vami!
11Moji dnevi so minili, moji načrti so uničeni,
želje mojega srca.
12Noč delajo za dan,
skorajšnjo luč iz teme.
13Čeprav še zaupam, je že podzemlje moj dom,
v temi si postiljam ležišče.
14Grobu pravim: »Ti si moj oče,«
črvom: »Moja mati, moja sestra.«
15Kje je torej moje upanje?
Moje upanje! Kdo ga more zagledati?
16Vse bo šlo v podzemlje,
ko se skupaj pogrezneva v prah.
Currently Selected:
Job 17: SSP
Highlight
Copy
Compare
Share
Want to have your highlights saved across all your devices? Sign up or sign in
SSP © 1996, 2023 Društvo Svetopisemska družba Slovenije. Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!
