YouVersion Logo
Search Icon

Job 14

14
Čemú pravda z minljivim človekom
1Človek, rojen iz žene,
živi malo časa in je poln trepetanja.
2Požene kakor cvetica in uvene,
beži kakor senca in se nikdar ne ustavi.
3In še nad takim odpiraš svoje oko
in me vodiš s seboj k sodbi!
4Kdo pride čist iz nečistega?
Nihče!
5Ker si mu odmeril dneve,
določil število njegovih mesecev
in mu postavil mejo, ki je ne sme prestopiti,
6obrni se proč od njega, naj se odpočije,#Nekateri rkp. pusti ga pri miru.
dokler se ne razveseli svojega dneva kakor dninar!
7Kajti za drevo je upanje:
če ga kdo poseka, spet požene,
njegov poganjek ne odneha.
8Čeprav njegova korenina v zemlji peša
in njegovo deblo v prsti umira,
9če le začuti vodni hlap, spet zabrsti
in požene veje kakor sadika.
10Mož pa umre in obleži,
človek izdihne, in potem kje je?
11Voda odteče iz jezera,
reka usahne in se posuši:
12Tako človek, ki je legel, ne vstane več,
dokler ne preide nebo, se ne prebudi,
ne vstane iz svojega spanja.
Job bo zaupal, dokler bo živ
13O, da bi me shranil v podzemlje,
me skril, dokler se ne poleže tvoja jeza,
mi določil rok, potem pa se me spomnil!
14Ko človek umre, ali bo oživel?
Vse dni svojega najemništva#Ali svoje tlake. bom#Ali bi; podobno v v. 14–17. čakal,
da se bo vrnila moja čast:
15poklical boš in ti bom odgovoril,
tožilo se ti bo po delu svojih rok.
16Kajti zdaj šteješ moje korake,
na mojo zmoto pa se ne oziraš:
17moj greh je zapečaten v mošnji,
mojo krivdo prikrivaš.
18Toda še gora se podre in razpade,
skala se utrga s svojega mesta,
19voda brusi kamenje
in naliv odnaša prah zemlje,
tako uničuješ človekovo upanje.
20Za vselej ga premagaš in odide,
spačiš mu obraz in ga preženeš.
21Njegovi otroci morda uživajo ugled, on tega ne ve,
ali pa so zaničevani, on tega ne dojema.
22Čuti le bolečino svojega telesa,
njegova duša žaluje nad njim.

Currently Selected:

Job 14: SSP

Highlight

Copy

Compare

Share

None

Want to have your highlights saved across all your devices? Sign up or sign in