Izaija 57
57
1Pravični izgine,
pa si nihče ne vzame k srcu,
zvesti ljudje so pobrani,
pa nihče ne razume;
da, pred hudobijo je pobran pravični.
2Naj pride mir,
na svojih ležiščih naj počivajo tisti,
ki hodijo pošteno.
Bog grozi malikovalcem
3Vi pa stopite sèm,
sinovi čarovnice,
zarod, ki prešuštvuješ in se vlačugaš!
4Iz koga se norčujete,
proti komu se širokoustite
in iztezate svoj jezik?
Mar niste otroci pregrehe,
zarod prevare?
5Vi, ki se razvnemate med hrasti,
pod vsakim zelenim drevesom,
ki žrtvujete otroke po dolinah
v skalnatih prepadih?
6Med zglajenimi kamni v strugi je tvoj delež,
ti, ti so tvoj žreb,
tudi njim si izlivala pitno daritev,
darovala jedilno daritev.
Mar naj bom potolažen s tem?
7Na visoki in vzvišeni gori
si postavljala svoje ležišče,
tudi tja si se vzpenjala, da bi darovala klavno daritev.
8Za vrati in za podboji
si postavljala svoje znamenje,
da, stran od mene si se razgaljala in vzpenjala,
razširjala si svoje ležišče
in si izgovarjala od njih plačilo,
ljubila si njihovo ležišče,
zrla v njihovo nagoto.#Db. roko.
9K Molohu si hodila z oljem
in množila svoja mazila,
pošiljala si daleč svoje sle
in se poniževala do podzemlja.
10Utrudila si se zaradi številnih poti,
vendar nisi rekla: »Zaman je!«
Našla si življenjsko moč,
zato nisi opešala.
11Koga si se plašila in bala,
da si varala
in se mene nisi spominjala,
ne si vzela k srcu?
Mar jaz nisem molčal in mižal
in se mene nisi bala?
12Jaz bom oznanil tvojo pravičnost
in tvoja dejanja ti ne bodo pomagala.
13Ko boš vpila, naj te reši kopica tvojih malikov,
jih bo vse odnesel veter,
sapa jih bo vzela,
kdor pa se k meni zateka, bo podedoval deželo
in dobil v last mojo sveto goro.
Bog tolaži svoje ljudstvo
14Rekli bodo:
Nasipajte, nasipajte, zravnajte pot,
odstranite ovire s poti za moje ljudstvo!
15Kajti tako govori Visoki in Vzvišeni,
ki večno prebiva in je njegovo ime sveto:
Na višavi in v svetišču prebivam,
sem pa hkrati pri potrtem in ponižnem v duhu,
da poživljam duha ponižnim,
da poživljam srce potrtim.
16Kajti ne pravdam se na veke
in ne srdim se za vselej,
sicer bi opešal duh pred mano
in duše, ki sem jih naredil.
17Zaradi njegovega pohlepa po dobičku sem se jezil,
ga udarjal, se skrival in se jezil,
on pa je hodil uporno po poti svojega srca.
18Videl sem njegove poti, pa ga bom ozdravil in vodil,
pomiril in potolažil bom njega in njegove žalujoče.
19Ustvaril bom sad ustnic:
»Mir, mir daljnemu in bližnjemu,« govori Gospod,
»ozdravil ga bom.«
20Krivičniki pa so kakor razburkano morje,
ki se ne more umiriti,
in njegovi valovi burkajo glen in blato.
21»Ni miru,« govori moj Bog,
»za krivičnike.«
Currently Selected:
Izaija 57: SSP
Highlight
Share
Compare
Copy
Want to have your highlights saved across all your devices? Sign up or sign in
SSP © 1996, 2023 Društvo Svetopisemska družba Slovenije. Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!
