Apostolska dela 7
7
Štefanov govor
1Véliki duhovnik je vprašal: »Ali je res tako?« 2Štefan je odgovoril: »Bratje in očetje! Poslušajte! Bog veličastva se je prikazal našemu očetu Abrahamu, ko je živel v Mezopotamiji, še preden se je naselil v Haránu, 3in mu rekel: ›Odidi iz svoje dežele in iz svojega sorodstva in pojdi v deželo, ki ti jo bom pokazal!‹ 4Tedaj je Abraham zapustil kaldejsko deželo in se naselil v Haránu. Po očetovi smrti mu je Bog vêlel, naj odide od tam; in prišel je v deželo, v kateri zdaj vi prebivate. 5In ni mu dal niti sežnja dedne posesti; obljubil pa je, da jo bo dal v last njemu in njegovemu potomstvu za njim, čeprav je bil brez otrok. 6In Bog je takóle govoril: Tvoji potomci bodo priseljenci v tuji deželi; spravili jih bodo v sužnost in jih stiskali štiristo let. 7Toda jaz bom sodil ljudstvu, ki mu bodo hlapčevali kot sužnji, je rekel Bog. In potem bodo odšli in me bodo častili na tem kraju. 8In dal mu je zavezo obrezovanja; in tako se mu je rodil Izak, katerega je obrezal osmi dan, in Izaku Jakob in Jakobu dvanajst očakov.
9Očaki so Jožefa iz nevoščljivosti prodali za sužnja v Egipt. Toda Bog je bil z njim 10in ga je rešil iz vseh stisk ter mu naklonil milost in modrost pred faraonom, egiptovskim kraljem. Faraon ga je postavil za upravitelja nad Egiptom in vso svojo hišo. 11Prišla pa je lakota nad ves Egipt in nad Kánaan. Stiska je bila velika in naši očetje niso mogli najti živeža. 12Ko je Jakob slišal, da imajo v Egiptu žito, je prvič poslal naše prednike tja. 13Ko pa so prišli drugič, se je dal Jožef svojim bratom prepoznati in faraon je spoznal Jožefov rod. 14Jožef je poslal po svojega očeta Jakoba in ga povabil, naj pride k njemu z vsem sorodstvom, ki je štelo petinsedemdeset duš. 15In Jakob se je preselil v Egipt in tam umrl, kakor tudi naši očetje. 16Njihova trupla so prepeljali v Sihem in jih pokopali v grobu, ki ga je Abraham za srebrn denar kupil od Hamórjevih sinov v Sihemu.
17Bolj ko se je bližal čas obljube, ki jo je Bog dal Abrahamu, bolj je ljudstvo v Egiptu rastlo in se množilo, 18dokler ni nad Egiptom nastopil drug kralj, ki ni poznal Jožefa. 19Ta je varal naš narod in zatiral naše očete; silil jih je izpostavljati novorojence, da ne bi ostali pri življenju. 20V tem času se je rodil Mojzes, ki je bil lep pred Bogom. Tri mesece je rastel v očetovi hiši. 21Ko pa je bil izpostavljen, ga je vzela faraonova hči in si ga vzgojila za sina. 22In Mojzes se je izobrazil v vsej egipčanski modrosti in bil silen v besedah in dejanjih.
23Ko je dopolnil štirideset let, ga je v srcu obšlo, da bi obiskal brate, Izraelove sinove. 24In ko je videl, kako se nekomu izmed njih godi krivica, ga je branil in maščeval zatiranega tako, da je Egipčana ubil. 25Prepričan je bil, da bodo bratje razumeli, kako jih hoče Bog po njegovi roki rešiti; pa niso razumeli. 26Naslednjega dne se je pojavil med njimi, ko so se prepirali. Skušal jih je pomiriti z besedami: ›Možje, saj ste bratje! Zakaj delate krivico drug drugemu?‹ 27Toda mož, ki je storil krivico sosedu, ga je odrinil in vprašal: ›Kdo te je postavil za poglavarja in sodnika nad nami? 28Ali me hočeš ubiti, kakor si včeraj ubil Egipčana?‹ 29Ob tej besedi je Mojzes zbežal in se naselil kot tujec v midjánski deželi; tam sta se mu rodila dva sinova.
30Ko je minilo štirideset let, se mu je v puščavi ob Sinajski gori prikazal angel v plamenu gorečega grma. 31Mojzes je ostrmel, ko je zagledal to prikazen, in se je hotel približati, da bi bolje videl. Tedaj pa se je zaslišal Gospodov glas: 32›Jaz sem Bog tvojih očetov, Bog Abrahamov in Izakov in Jakobov.‹ Mojzes je začel drgetati in si ni upal pogledati. 33Gospod pa mu je rekel: ›Sezuj si sandale z nog, zakaj kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja! 34Glej, videl sem stisko svojega ljudstva, ki je v Egiptu, in slišal sem njihovo tožbo. Prišel sem, da jih rešim. In zdaj pojdi, pošiljam te v Egipt.‹ 35Tega Mojzesa, ki so ga zavrgli z besedami: Kdo te je postavil za poglavarja in sodnika? –, tega je Bog poslal za poglavarja in rešitelja po angelu, ki se mu je prikazal v grmu. 36On jih je odpeljal proč ter delal čudeže in znamenja v egiptovski deželi, v Rdečem morju in v puščavi štirideset let. 37To je Mojzes, ki je rekel Izraelovim sinovom: Bog vam bo med vašimi brati obudil preroka kakor mene. 38On je bil pri občestvu, zbranem v puščavi, z angelom, ki mu je govoril na Sinajski gori, in z našimi očeti; on je prejel besede življenja, da jih nam izroči. 39Toda naši očetje ga niso hoteli ubogati. Zavrnili so ga in si v svojih srcih želeli nazaj v Egipt. 40Govorili so Aronu: ›Narêdi nam bogove, ki bodo hodili pred nami! Zakaj ta Mojzes, ki nas je izpeljal iz egiptovske dežele – ne vemo, kaj se mu je zgodilo.‹ 41In v tistih dneh so naredili tele, žrtvovali maliku in se veselili nad izdelkom svojih rok. 42Bog pa se je odvrnil od njih in dopustil, da so častili nebesno vojsko, kakor je zapisano v knjigi prerokov:
Ali ste mi prinašali žrtve in daritve
štirideset let v puščavi, Izraelova hiša?
43 Prevzeli ste Molohov šotor
in zvezdo svojega boga Rajfána,
malike, ki ste jih naredili, da bi klečali pred njimi.
Zato vas bom preselil onkraj Babilona.
44Naši očetje so imeli šotor pričevanja v puščavi. Tako je naročil on, ki je rekel Mojzesu, naj ga naredi po podobi, ki jo je videl. 45Ta šotor so prevzeli v dediščino naši očetje in ga odnesli s seboj, ko so pod Józuetovim vodstvom vzeli deželo poganom, ki jih je Bog pregnal izpred obličja naših očetov. Tako je bilo do dni kralja Davida, 46ki je našel milost pred Bogom in prosil, da bi našel bivališče Bogu Jakobovemu.#Različica hiši Jakobovi. 47Toda šele Salomon mu je sezidal hišo. 48Vendar Najvišji ne prebiva v izdelku rok, kakor pravi prerok:
49 Nebo mi je prestol
in zemlja podnožnik mojih nog.
Kakšno hišo mi boste sezidali, govori Gospod,
kje # Db. kaj . bo kraj mojega počitka?
50 Ali ni moja roka naredila vsega tega?
51Vi, ki ste trdovratni in neobrezani v srcih in ušesih, vi, ki se vedno upirate Svetemu Duhu: kakor vaši očetje, tako tudi vi! 52Katerega izmed prerokov niso preganjali vaši očetje? Ubijali so tiste, ki so napovedovali prihod Pravičnega; in vi ste zdaj postali njegovi izdajalci in ubijalci. 53Vi, ki ste po naročilu angelov prejeli postavo, pa se je niste držali!«
Štefana kamnajo
54Ko so to slišali, so se razsrdili v svojih srcih in škripali z zobmi proti njemu. 55Štefan#Db. On. pa je poln Svetega Duha uprl pogled proti nebu in videl Božjo slavo in Jezusa, ki je stal na Božji desnici, 56in rekel: »Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici!« 57Tedaj so zavpili z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati planili nadenj. 58Pahnili so ga iz mesta in ga kamnali. In priče so položile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki mu je bilo ime Savel. 59In kamnali so Štefana. Ta pa je molil in govoril: »Gospod Jezus, sprejmi mojega duha!« 60Nato je pokleknil in zaklical z močnim glasom: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« Ko je to rekel, je zaspal.
Currently Selected:
Apostolska dela 7: SSP
Highlight
Share
Copy
Want to have your highlights saved across all your devices? Sign up or sign in
SSP © 1996, 2023 Društvo Svetopisemska družba Slovenije. Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!
