Apostolska dela 20
20
Pavel potuje v Makedonijo in Grčijo
1Ko se je nemir polegel, je Pavel sklical učence in jim spregovoril v spodbudo. Nato se je od njih poslovil in odpotoval v Makedonijo. 2Potoval je skozi tiste kraje in z mnogimi besedami spodbujal vernike.#Db. njih. Naposled je prišel v Grčijo 3in tam je ostal tri mesece. Že je nameraval odpluti proti Siriji, tedaj pa so ga Judje zalezovali, zato je sklenil, da se vrne prek Makedonije. 4Spremljali so ga Sópater, Pirov sin iz Beróje, Aristarh in Sekúndus iz Tesaloníke, Gaj iz Derbe, Timótej, Tihik in Trofim iz province Azije. 5Ti so potovali pred nami in nas pričakali v Troádi. 6Mi pa smo po prazniku nekvašenega kruha odpluli iz Filípov in čez pet dni prišli k njim v Troádo. Tam smo preživeli sedem dni.
Pavlov poslovilni obisk v Troádi
7Ko smo se prvi dan v tednu zbrali k lomljenju kruha, se je Pavel pogovarjal z njimi. Ker je nameraval naslednji dan odpotovati, se je njegov govor zavlekel do polnoči. 8V gornji izbi, kjer smo bili zbrani, je gorelo veliko svetilk. 9Na oknu je sedèl mladenič, po imenu Evtih, ki je med Pavlovim dolgim govorom trdnó zaspal. V spanju je padel s tretjega nadstropja in pobrali so ga mrtvega. 10Pavel je stopil dol, se sklonil nadenj, ga objel in rekel: »Ne delajte hrupa! Še je življenje#Db. duša. v njem.« 11Nato se je povzpel nazaj, lomil kruh, ga zaužil ter še dolgo govoril, vse dokler se ni zdanilo. Potem je odšel. 12Mladeniča pa so pripeljali živega domov in to jim je bilo v nemajhno tolažbo.
Potovanje iz Troáde v Milet
13Mi pa smo se vkrcali na ladjo in odpluli naprej v Asos. Tam smo nameravali vzeti na krov Pavla, kot je bil naročil; do tja je hotel priti peš. 14Ko se je z nami sešel v Asosu, smo ga vzeli na krov in prišli v Mitiléno. 15Naslednji dan smo odjadrali in pristali nasproti Hiosu. Drugega dne smo se prepeljali na Samos in dan pozneje prišli v Milet. 16Pavel je sklenil pluti mimo Efeza, da se ne bi zamujal v provinci Aziji. Mudilo se mu je, da bi bil, če le mogoče, za binkoštni praznik v Jeruzalemu.
Pavel govori efeškim starešinam
17Iz Mileta je poslal sporočilo v Efez in poklical k sebi cerkvene starešine. 18Ko so prišli, jim je rekel: »Dobro vam je znano, kako sem od prvega dne, ko sem stopil na tla province Azije, ves čas živel med vami. 19Z vso ponižnostjo sem služil Gospodu, v solzah in preizkušnjah, ko so me Judje zalezovali. 20Ničesar vam nisem zamolčal, kar vam je v korist, ampak sem vam oznanjal in vas učil, javno in po vaših domovih. 21Jude in Grke sem rotil, naj se spreobrnejo k Bogu in naj verujejo v našega Gospoda Jezusa. 22In glejte, zdaj grem, zavezan Duhu,#Ali zvezan v duhu ali jetnik Duha. v Jeruzalem, in ne vem, kaj me bo tam doletelo. 23Vem edinole to, na kar me Sveti Duh v vseh mestih opominja, da me čakajo vezi in stiske. 24Vendar mislim, da moje življenje ni omembe vredno, samo da dokončam svoj tek in dovršim službo, ki sem jo prejel od Gospoda Jezusa, da izpričam evangelij o Božji milosti.
25In glejte, hodil sem med vami in vam oznanjal kraljestvo, a zdaj vem, da mi poslej nobeden izmed vas ne bo več gledal v obraz. 26Zato vam današnji dan slovesno povem: čist sem od krvi vseh. 27Ničesar nisem zamolčal, vso Božjo voljo sem vam oznanil. 28Pazíte nase in na vso čredo, v kateri vas je Sveti Duh postavil za škofe,#Ali nadzornike, predstojnike. da bi pasli Božjo#Različica Gospodovo. Cerkev, ki si jo je bil pridobil s svojo krvjo.#Ali s krvjo svojega (Sina). 29Vem, da bodo po mojem odhodu prišli med vas grabežljivi volkovi, ki ne bodo prizanašali čredi. 30Tudi iz vaših vrst bodo vstali možje, ki bodo s svojimi krivimi nauki potegnili učence za sabo. 31Zato ostaníte budni in ne pozabíte, da tri leta noč in dan nisem nehal s solzami opominjati vsakega izmed vas! 32Zdaj pa vas izročam Bogu in besedi njegove milosti. On ima moč, da vas izgradi in vam zagotovi dediščino med vsemi posvečenimi. 33Od nikogar si nisem poželel srebra, zlata ali obleke. 34Sami veste, da so te roke prislužile vse, kar smo potrebovali jaz in moji spremljevalci. 35Vsem sem vam dal zgled, kako moramo s trdim delom pomagati slabotnim in se spominjati besed Gospoda Jezusa, ki je rekel: ›Večja sreča#Db. Večji blagor. je dajati kakor prejemati.‹«
36Po teh besedah je pokleknil in vsi skupaj so molili. 37Nastal je velik jok, vrgli so se Pavlu okrog vratu in ga v slovo poljubljali. 38Še posebej so bili potrti ob njegovi besedi, ki jo je rekel, da ga poslej ne bodo več gledali v obraz. Nato so ga pospremili do ladje.
Currently Selected:
Apostolska dela 20: SSP
Highlight
Share
Copy
Want to have your highlights saved across all your devices? Sign up or sign in
SSP © 1996, 2023 Društvo Svetopisemska družba Slovenije. Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!
