2 Samuel 14
14
David pomilosti Absaloma
1Ko je Cerújin sin Joáb spoznal, da se je kraljevo srce nagnilo k Absalomu, 2je poslal v Tekóo in od tam pripeljal modro ženo. Rekel ji je: »Delaj se, kakor da žaluješ, obleci si žalno obleko, ne mazili se z oljem, ampak bodi kakor žena, ki že mnogo dni žaluje za mrtvim. 3Pojdi h kralju in mu govôri takole.« In Joáb je položil besede v njena usta.
4Žena iz Tekóe je torej prišla h kralju. Padla je z obrazom na zemljo, se mu poklonila in rekla: »Pomagaj, o kralj!« 5Kralj ji je rekel: »Kaj ti je?« In je rekla: »Oh, vdova sem, mož mi je umrl. 6Tvoja dekla je imela dva sina. Pa sta se sprla na polju. Nikogar ni bilo, da bi ju ločil, in tako je eden udaril drugega in ga usmrtil. 7In glej, vsa rodbina se je vzdignila proti tvoji dekli in rekla: ›Izroči njega, ki je ubil svojega brata, da ga usmrtimo za življenje njegovega brata, ki ga je ubil, in pokončamo tudi dediča.‹ Tako bodo ugasili oglje, ki mi je preostalo, ko na obličju zemlje mojemu možu ne bodo pustili ne imena ne potomstva.« 8Kralj je rekel ženi: »Pojdi v svojo hišo! Odločil bom v tvoj prid.« 9Žena iz Tekóe pa je rekla kralju: »Na meni, moj gospod kralj, in na hiši mojega očeta naj bo krivda, kralj in njegov prestol pa naj bosta brez krivde.« 10Kralj je rekel: »Če ti bo kdo kaj rekel, ga pripelji k meni, in ne bo se te več dotaknil.« 11Rekla je: »Naj, prosim, kralj izgovori ime Gospoda, svojega Boga, da krvni maščevalec ne bo povečal morije in da ne bodo pokončali mojega sina.« Rekel je: »Kakor živi Gospod, še las ne bo padel tvojemu sinu na zemljo.«
12Žena pa je rekla: »Naj, prosim, tvoja dekla spregovori besedo mojemu gospodu kralju.« Rekel je: »Govôri!« 13Žena je tedaj rekla: »In zakaj nameravaš isto proti Božjemu ljudstvu? S tem ko je kralj to govoril, se je priznal za krivega, ker ne pusti svojemu izgnancu, da bi se vrnil. 14Zares, gotovo bomo umrli; smo kakor voda, ki se razlije na zemljo in se ne more več zbrati. Bog ne bo odnesel duše, ampak misli na to, da izgnani ne bo izgnan proč od njega. 15Zdaj sem torej prišla svojemu gospodu kralju povedat to stvar, ker so me ljudje prestrašili; pa je tvoja dekla rekla: ›Govorila bom vendar s kraljem, morda kralj izpolni prošnjo svoje dekle. 16Kajti kralj bo poslušal in rešil svojo deklo iz pesti moža, ki me hoče skupaj z mojim sinom iztrebiti iz Božje dediščine.‹ 17Zato je tvoja dekla rekla: ›Beseda mojega gospoda kralja naj mi bo v pomirjenje! Kajti moj gospod kralj je kakor Božji angel, ki posluša dobro in húdo.‹ Gospod, tvoj Bog, naj bo s teboj!«
18Kralj je odgovoril ženi in rekel: »Ne prikrivaj mi ničesar, kar te vprašam.« Žena je rekla: »Naj moj gospod kralj spregovori.« 19In kralj je rekel: »Ali je pri vsem tem s teboj Joábova roka?« Žena je odgovorila in rekla: »Kakor živi tvoja duša, moj gospod kralj, ni se mogoče izogniti ne na desno ne na levo vsemu, kar je govoril moj gospod kralj. Zares, tvoj služabnik Joáb mi je zapovedal in on je v usta tvoje dekle položil vse te besede. 20Zato, da bi dal stvari drugo lice, je tvoj služabnik Joáb to storil. A moj gospod je moder, kakor je moder Božji angel, da spozna vse, kar se godi na zemlji.«
21Potem je kralj rekel Joábu: »Velja. Storil bom to. Pojdi in pripelji mladeniča Absaloma nazaj!« 22Joáb je padel z obrazom na tla, se poklonil in blagoslovil kralja. In Joáb je rekel: »Danes je tvoj hlapec spoznal, da je našel milost v tvojih očeh, moj gospod kralj, ker je kralj izpolnil prošnjo svojega hlapca.« 23Potem se je Joáb vzdignil in šel v Gešúr ter pripeljal Absaloma v Jeruzalem. 24Kralj je rekel: »Naj se umakne v svojo hišo, mojega obličja pa ne sme videti.« Absalom se je umaknil v svojo hišo, kraljevega obličja pa ni videl.
25V vsem Izraelu pa ni bilo moškega, ki bi ga zaradi lepote tako slavili kakor Absaloma. Od stopala do temena ni bilo madeža na njem. 26Kadar si je strigel glavo, strigel pa si jo je ob koncu vsakega leta, ker je postala tako težka, da jo je moral ostriči, je stehtal lase svoje glave: dvesto šeklov po kraljevi uteži. 27Absalomu so se rodili trije sinovi in hči, Tamara po imenu; ta je bila ženska lepe postave.
28Tako je Absalom prebival v Jeruzalemu dve leti, ne da bi videl kraljevo obličje. 29Tedaj je Absalom poslal sle k Joábu, da bi ga poslal h kralju, pa ni hotel priti k njemu. Poslal je še drugič, pa ni hotel priti. 30Tedaj je rekel svojim hlapcem: »Vidite, Joábova njiva je poleg moje; ječmen ima tam. Pojdite in jo zažgite z ognjem!« In Absalomovi hlapci so zažgali njivo z ognjem. 31Tedaj je Joáb vstal, prišel k Absalomu v hišo in mu rekel: »Zakaj so tvoji hlapci zažgali mojo njivo z ognjem?« 32Absalom je rekel Joábu: »Glej, poslal sem ti sporočilo: ›Pridi k meni, da te pošljem h kralju z besedami: Čemu sem prišel iz Gešúrja? Boljše bi bilo zame, da bi bil še tam. Zdaj pa bi hotel videti kraljevo obličje, in če je krivda na meni, naj me usmrti.‹« 33Joáb je torej šel h kralju in mu to povedal. In poklical je Absaloma. Prišel je h kralju in se pred njim poklonil z obrazom do zemlje. In kralj je poljubil Absaloma.
Currently Selected:
2 Samuel 14: SSP
Highlight
Share
Copy
Want to have your highlights saved across all your devices? Sign up or sign in
SSP © 1996, 2023 Društvo Svetopisemska družba Slovenije. Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!
2 Samuel 14
14
David pomilosti Absaloma
1Ko je Cerújin sin Joáb spoznal, da se je kraljevo srce nagnilo k Absalomu, 2je poslal v Tekóo in od tam pripeljal modro ženo. Rekel ji je: »Delaj se, kakor da žaluješ, obleci si žalno obleko, ne mazili se z oljem, ampak bodi kakor žena, ki že mnogo dni žaluje za mrtvim. 3Pojdi h kralju in mu govôri takole.« In Joáb je položil besede v njena usta.
4Žena iz Tekóe je torej prišla h kralju. Padla je z obrazom na zemljo, se mu poklonila in rekla: »Pomagaj, o kralj!« 5Kralj ji je rekel: »Kaj ti je?« In je rekla: »Oh, vdova sem, mož mi je umrl. 6Tvoja dekla je imela dva sina. Pa sta se sprla na polju. Nikogar ni bilo, da bi ju ločil, in tako je eden udaril drugega in ga usmrtil. 7In glej, vsa rodbina se je vzdignila proti tvoji dekli in rekla: ›Izroči njega, ki je ubil svojega brata, da ga usmrtimo za življenje njegovega brata, ki ga je ubil, in pokončamo tudi dediča.‹ Tako bodo ugasili oglje, ki mi je preostalo, ko na obličju zemlje mojemu možu ne bodo pustili ne imena ne potomstva.« 8Kralj je rekel ženi: »Pojdi v svojo hišo! Odločil bom v tvoj prid.« 9Žena iz Tekóe pa je rekla kralju: »Na meni, moj gospod kralj, in na hiši mojega očeta naj bo krivda, kralj in njegov prestol pa naj bosta brez krivde.« 10Kralj je rekel: »Če ti bo kdo kaj rekel, ga pripelji k meni, in ne bo se te več dotaknil.« 11Rekla je: »Naj, prosim, kralj izgovori ime Gospoda, svojega Boga, da krvni maščevalec ne bo povečal morije in da ne bodo pokončali mojega sina.« Rekel je: »Kakor živi Gospod, še las ne bo padel tvojemu sinu na zemljo.«
12Žena pa je rekla: »Naj, prosim, tvoja dekla spregovori besedo mojemu gospodu kralju.« Rekel je: »Govôri!« 13Žena je tedaj rekla: »In zakaj nameravaš isto proti Božjemu ljudstvu? S tem ko je kralj to govoril, se je priznal za krivega, ker ne pusti svojemu izgnancu, da bi se vrnil. 14Zares, gotovo bomo umrli; smo kakor voda, ki se razlije na zemljo in se ne more več zbrati. Bog ne bo odnesel duše, ampak misli na to, da izgnani ne bo izgnan proč od njega. 15Zdaj sem torej prišla svojemu gospodu kralju povedat to stvar, ker so me ljudje prestrašili; pa je tvoja dekla rekla: ›Govorila bom vendar s kraljem, morda kralj izpolni prošnjo svoje dekle. 16Kajti kralj bo poslušal in rešil svojo deklo iz pesti moža, ki me hoče skupaj z mojim sinom iztrebiti iz Božje dediščine.‹ 17Zato je tvoja dekla rekla: ›Beseda mojega gospoda kralja naj mi bo v pomirjenje! Kajti moj gospod kralj je kakor Božji angel, ki posluša dobro in húdo.‹ Gospod, tvoj Bog, naj bo s teboj!«
18Kralj je odgovoril ženi in rekel: »Ne prikrivaj mi ničesar, kar te vprašam.« Žena je rekla: »Naj moj gospod kralj spregovori.« 19In kralj je rekel: »Ali je pri vsem tem s teboj Joábova roka?« Žena je odgovorila in rekla: »Kakor živi tvoja duša, moj gospod kralj, ni se mogoče izogniti ne na desno ne na levo vsemu, kar je govoril moj gospod kralj. Zares, tvoj služabnik Joáb mi je zapovedal in on je v usta tvoje dekle položil vse te besede. 20Zato, da bi dal stvari drugo lice, je tvoj služabnik Joáb to storil. A moj gospod je moder, kakor je moder Božji angel, da spozna vse, kar se godi na zemlji.«
21Potem je kralj rekel Joábu: »Velja. Storil bom to. Pojdi in pripelji mladeniča Absaloma nazaj!« 22Joáb je padel z obrazom na tla, se poklonil in blagoslovil kralja. In Joáb je rekel: »Danes je tvoj hlapec spoznal, da je našel milost v tvojih očeh, moj gospod kralj, ker je kralj izpolnil prošnjo svojega hlapca.« 23Potem se je Joáb vzdignil in šel v Gešúr ter pripeljal Absaloma v Jeruzalem. 24Kralj je rekel: »Naj se umakne v svojo hišo, mojega obličja pa ne sme videti.« Absalom se je umaknil v svojo hišo, kraljevega obličja pa ni videl.
25V vsem Izraelu pa ni bilo moškega, ki bi ga zaradi lepote tako slavili kakor Absaloma. Od stopala do temena ni bilo madeža na njem. 26Kadar si je strigel glavo, strigel pa si jo je ob koncu vsakega leta, ker je postala tako težka, da jo je moral ostriči, je stehtal lase svoje glave: dvesto šeklov po kraljevi uteži. 27Absalomu so se rodili trije sinovi in hči, Tamara po imenu; ta je bila ženska lepe postave.
28Tako je Absalom prebival v Jeruzalemu dve leti, ne da bi videl kraljevo obličje. 29Tedaj je Absalom poslal sle k Joábu, da bi ga poslal h kralju, pa ni hotel priti k njemu. Poslal je še drugič, pa ni hotel priti. 30Tedaj je rekel svojim hlapcem: »Vidite, Joábova njiva je poleg moje; ječmen ima tam. Pojdite in jo zažgite z ognjem!« In Absalomovi hlapci so zažgali njivo z ognjem. 31Tedaj je Joáb vstal, prišel k Absalomu v hišo in mu rekel: »Zakaj so tvoji hlapci zažgali mojo njivo z ognjem?« 32Absalom je rekel Joábu: »Glej, poslal sem ti sporočilo: ›Pridi k meni, da te pošljem h kralju z besedami: Čemu sem prišel iz Gešúrja? Boljše bi bilo zame, da bi bil še tam. Zdaj pa bi hotel videti kraljevo obličje, in če je krivda na meni, naj me usmrti.‹« 33Joáb je torej šel h kralju in mu to povedal. In poklical je Absaloma. Prišel je h kralju in se pred njim poklonil z obrazom do zemlje. In kralj je poljubil Absaloma.
Currently Selected:
:
Highlight
Share
Copy
Want to have your highlights saved across all your devices? Sign up or sign in
SSP © 1996, 2023 Društvo Svetopisemska družba Slovenije. Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!