2 Kroniška 6
6
1Tedaj je Salomon rekel:
»Gospod je rekel, da hoče prebivati v temnem oblaku.#Ali v temi.
2In jaz sem ti sezidal veličastno hišo,
mesto, kjer boš prebival na veke.«
Salomonov govor
(1 Kr 8,14–21)
3Nato se je kralj obrnil in blagoslovil ves Izraelov zbor, ki je medtem stal. 4Rekel je: »Slavljen, Gospod, Izraelov Bog, ki je s svojimi usti govoril mojemu očetu Davidu in s svojimi rokami izpolnil obljubo: 5›Od dneva, ko sem izpeljal svoje ljudstvo iz egiptovske dežele, si nisem iz nobenega Izraelovega rodu izbral mesta, kjer bi se sezidala hiša, da bi tam bilo moje ime. Tudi nisem nikogar izbral za vladarja nad svojim ljudstvom Izraelom. 6Pač pa sem izbral Jeruzalem, da bo v njem moje ime, in Davida sem izbral, da bi bil na čelu mojega ljudstva Izraela.‹ 7Moj oče David je sicer imel namen zidati hišo imenu Gospoda, Izraelovega Boga. 8Toda Gospod je rekel mojemu očetu Davidu: ›Imel si namen zidati hišo mojemu imenu. Lepo, da si imel ta namen! 9Vendar te hiše ne boš zidal ti, ampak tvoj sin, ki se ti bo rodil; on bo zidal hišo mojemu imenu.‹ 10Gospod je izpolnil obljubo, ki jo je dal: jaz sem stopil na mesto svojega očeta Davida in sedim na Izraelovem prestolu, kakor je Gospod obljubil. Sezidal sem hišo imenu Gospoda, Izraelovega Boga, 11in tja postavil skrinjo, v kateri je Gospodova zaveza, ki jo je sklenil z Izraelovimi sinovi.«
Salomonova molitev
(1 Kr 8,22–53)
12Nato je vpričo vsega Izraelovega zbora stopil pred Gospodov oltar in razprostrl roke. 13Salomon je namreč napravil bronast oder in ga postavil v sredo zunanjega dvora; bil je pet komolcev dolg, pet komolcev širok in tri visok. Stopil je nanj, pokleknil pred vsem Izraelovim zborom, razprostrl roke proti nebu 14in rekel: »Gospod, Izraelov Bog, ni tebi enakega Boga ne v nebesih ne na zemlji. Ti ohranjaš zavezo in naklonjenost#Ali dobroto. svojim služabnikom, ki z vsem srcem hodijo pred tvojim obličjem. 15Svojemu služabniku Davidu, mojemu očetu, si izpolnil, kar si mu obljubil. Kar si z usti govoril, si z roko naredil, kakor priča ta dan. 16Gospod, Izraelov Bog, izpolni zdaj svojemu služabniku Davidu, mojemu očetu, kar si mu obljubil, ko si rekel: ›Ne bo odstranjen#Db. odrezan/iztrebljen. izpred mojega obličja nobeden izmed tvojih, ki bodo sedeli na Izraelovem prestolu, če se bodo le tvoji potomci držali svoje poti, da bodo hodili v skladu z mojo postavo, kakor si ti hodil pred mojim obličjem.‹ 17Zdaj torej, Gospod, Izraelov Bog, naj se uresniči beseda, ki si jo dal svojemu služabniku Davidu.
18Toda mar Bog res more prebivati pri ljudeh na zemlji? Glej, nebo in nebes nebesa te ne morejo obseči, koliko manj ta hiša, ki sem jo sezidal! 19Vendar se ozri na molitev svojega služabnika in na njegovo prošnjo, Gospod, moj Bog, in usliši klic in molitev, ki jo tvoj služabnik moli pred teboj. 20Naj bodo tvoje oči noč in dan uprte v to hišo, v kraj, o katerem si obljubil, da boš tam postavil svoje ime; da boš uslišal molitev, ki jo tvoj služabnik moli na tem#Db. proti temu. kraju. 21Poslušaj prošnje svojega služabnika in svojega ljudstva Izraela, ko bodo molili na tem#Db. proti temu. kraju. Prisluhni s kraja, kjer prebivaš, iz nebes, poslušaj in odpuščaj!
22Če se kdo pregreši zoper svojega bližnjega in zahtevajo od njega, da se s prisego zapriseže, in pride zapriseč pred tvoj oltar v tej hiši, 23prisluhni iz nebes, ukrepaj in razsodi med svojima služabnikoma, da krivemu povrneš in njegovo početje spraviš na njegovo glavo, pravičnega pa opravičiš in mu povrneš po njegovi pravičnosti!
24Kadar bo tvoje ljudstvo Izrael poraženo pred sovražnikom, ker se bodo pregrešili proti tebi, pa se bodo vrnili, slavili tvoje ime in v tej hiši molili in prosili pred teboj, 25prisluhni iz nebes in odpusti greh svojega ljudstva Izraela in jih pripelji nazaj v deželo, ki si jo dal njim in njihovim očetom.
26Ko se bo nebo zaprlo in ne bo dežja, ker se bodo pregrešili proti tebi, pa bodo molili obrnjeni#Dodano. proti temu kraju, slavili tvoje ime in se spreobrnili od svojih grehov, ker jih boš ponižal, 27poslušaj v nebesih in odpusti greh svojih služabnikov in svojega ljudstva Izraela – saj jim ti kažeš pravo pot, po kateri naj hodijo – in pošlji dež svoji deželi, ki si jo dal svojemu ljudstvu v dediščino!
28Če bo v deželi nastala lakota, če se pojavijo kuga, snet, rja, kobilica rojivka in glodalka, če bo sovražnik oblegal katero njihovih mest,#Tako gr.; hebr. deželo njegovih (mestnih) vrat. naj pride kakršna koli nadloga ali bolezen: 29vsaki molitvi, vsaki prošnji katerega koli človeka ali vsega tvojega ljudstva Izraela, ki bo doživljal stisko in bolečino in razprostrl roke proti tej hiši, 30prisluhni iz nebes, s kraja, kjer prebivaš, ter odpusti in povrni vsakemu po vseh njegovih delih, ker poznaš njegovo srce – saj edino ti poznaš srca človeških otrok – 31da se te bodo bali in hodili po tvojih poteh vse dni, dokler bodo živeli v deželi, ki si jo dal našim očetom.
32Tudi tujca, ki ni iz tvojega ljudstva Izraela, temveč bo prišel iz daljne dežele zaradi tvojega velikega imena,#Tj. zaradi tvoje slave. tvoje močne roke in iztegnjenega lakta – če pride molit v to hišo, 33poslušaj iz nebes, s kraja, kjer prebivaš, in izpolni, za kar te bo tujec goreče prosil, da bodo vsi narodi na zemlji spoznali tvoje ime, se te bali kakor tvoje ljudstvo Izrael in se prepričali, da je tvoje ime priklicano na to hišo, ki sem jo sezidal.#Ali da ta hiša … nosi tvoje ime.
34Če bo šlo tvoje ljudstvo na vojsko zoper sovražnike, kamor koli jih boš poslal, in bodo molili k tebi, obrnjeni proti temu mestu, ki si ga izvolil, in proti hiši, ki sem jo sezidal tvojemu imenu, 35prisluhni iz nebes njihovi molitvi in prošnji in ravnaj z njimi pravično!
36Če se bodo pregrešili nad teboj – saj ni človeka, ki bi ne grešil – in se boš razjezil nad njimi ter jih izročil sovražniku in jih bodo zmagovalci ujete odpeljali v daljno ali bližnjo deželo, 37pa bodo šli vase v deželi, kjer bodo ujeti, se spreobrnili in te milo prosili v deželi svojega ujetništva in rekli: Grešili smo, delali húdo in ravnali krivično; – 38če se bodo v deželi svojega ujetništva, kamor jih bodo odpeljali, z vsem srcem in z vso dušo vrnili k tebi in bodo molili k tebi, obrnjeni proti deželi, ki si jo dal njihovim očetom, proti mestu, ki si ga izvolil, in proti hiši, ki sem jo sezidal tvojemu imenu; 39potem usliši iz nebes, s kraja, kjer prebivaš, njihovo molitev in prošnje. Ravnaj z njimi pravično in odpusti svojemu ljudstvu, kar bodo zagrešili zoper tebe! 40Tvoje oči, moj Bog, naj bodo zdaj odprte in tvoja ušesa pozorna na molitev na tem kraju.
41Vzdigni se torej, Gospod Bog, k svojemu počivališču,
ti in skrinja tvoje moči.
Tvoji duhovniki, Gospod Bog, naj oblečejo odrešenje,
tvoji zvesti naj se veselijo v sreči.
42 Gospod Bog, ne zavračaj obličja svojega maziljenca.#Nekateri rkp., lat. svojih maziljencev.
Spominjaj se dobrot, ki si jih delil svojemu#Ali Spominjaj se pobožnosti svojega … služabniku Davidu!«
Currently Selected:
2 Kroniška 6: SSP
Highlight
Copy
Compare
Share
Want to have your highlights saved across all your devices? Sign up or sign in
SSP © 1996, 2023 Društvo Svetopisemska družba Slovenije. Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!
