Izaija 57
57
Stiska pravičnega
1Pravični umrje,
in nihče si ne vzame k srcu.
Pobožne ljudi poberó,
a nihče se ne zmeni.
Da, pred hudobijo se umakne pravični,
2da doseže mir;
počiva na svojem ležišču,
kdor koli hodi pošteno.
3Vi pa pristopite sem,
sinovi čarovnice,
zarod prešuštnice in hotnice!
4Iz koga se norčujete?
Komu se režite z usti
in mu kažete jezik?
Ali niste otroci odpada,
lažniv zarod,
5vi, ki se razvnemate v pohoti pri terebintah,
pod vsakim zelenim drevesom,
ki žrtvujete otroke po dolinah,
v skalnatih prepadih.
Preroška žalostinka o malikovanju
6V gladkih kamnih v potoku imaš svoj delež,
ti, ti so tvoj delež.
Njim si izlivala pitno daritev,
darovala jedilno daritev.
Mar se naj s tem zadovoljim?
7Na visoki in vzvišeni gori
si si napravljala ležišča;
tudi tja se vzpenjala
darovat klavno daritev.
8Za vrati in za podboji
si postavljala svoje znamenje.
Da, meni nezvesta si odgrinjala svoje ležišče,
stopala nanj in ga razširjala,
si izgovarjala od njih plačilo,
rada ljubimkala z njimi,
z njimi nečistovala.
9K Molohu si hodila z oljem
in množila svoja mazila.
Daleč si pošiljala svoje poslance
in se poniževala do podzemlja.
10S svojim mnogim potovanjem si se utrudila,
a nisi rekla: »Zaman je.«
Poživila se je tvoja moč;
zato nisi opešala.
11Koga si se plašila in se bala,
da si se izneverila,
da se nisi mene spominjala,
se zame ne menila?
Mar ne, ker sem molčal,
in sicer od davnega časa,
zato se nisi bala.
12Toda, jaz bom razglasil tvojo pravičnost
in tvoja dela:
nič ti ne bodo pomagala.
13Ko boš potem vpila,
naj te reši tvoja kopica malikov!
Toda nje vse pobere veter,
jih odnese dih.
Kdor pa vame zaupa, bo podedoval deželo
in dobil v last mojo sveto goro.
Pesem tolažbe
14Tedaj se bo reklo:
Nasipajte, nasipajte, poravnajte pot!
Odpravite zapreko s pota mojega ljudstva!
15Zakaj tako govori Visoki in Vzvišeni,
ki večno prestoluje in se »Sveti« imenuje:
»Na višavi, v svetišču prebivam
in pri potrtem in ponižanem,
da oživim duha ponižanih
in oživim srce potrtih.
16Zakaj ne bom se vekomaj prepiral,
ne se vedno srdil;
sicer obnemore duh pred mano,
in duše, ki sem jih ustvaril.
17Zaradi njegovega pohlepa po dobičku sem se razsrdil,
sem se skril in ga udaril v svojem srdu,
a uporno je šel po potu svojega srca.
18Videl sem njegova pota.
Ozdravil ga bom, vodil ga bom in tolažil;
in njegovim žalujočim
19polagam na ustnice:
Mir, mir daljnemu in bližnjemu,
govori Gospod, ozdravil ga bom!«
20A hudobni so ko razburkano morje,
ki se ne more umiriti,
in njegove vode izmetavajo glen in blato.
21»Hudobni nimajo miru,« govori moj Bog.
Currently Selected:
Izaija 57: STP
Highlight
Copy
Compare
Share
Want to have your highlights saved across all your devices? Sign up or sign in
EKU © 1974 United Bible Societies, © 2017 Društvo Svetopisemska družba Slovenije.
Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!
