Jánoš 2
2
II. TÁL.
I. Od Kánanske svadbe 1–11.
II. Kristuš oprvič očiščáva cérkev 12–25.
I.
1I na trétji dén je gostüvanje bilô vu Káni Galilee, i bíla je tam mati Jezušova. 2Zváni je pa bio i Jezuš i vučenícke njegovi na gostüvanje. 3I, gda bi se zmenkávalo víno, erčé mati Jezušova njemi: nemajo vína. 4Erčé ji Jezuš: ka je meni z tebom, žena? nej je ešče prišla vöra moja. 5Erčé pa mati njegova slugom: kakoli bode vám velo, včinte. 6Bilô je pa tam šést kameni vêder položeni pôleg očiščávanja Židovskoga, šteri je vsáko držalo dvê ali trí merice. 7Erčé njim Jezuš: napunte ta vêdra z vodom; i napunili so je štríhoma. 8I erčé njim: zájmlite že i neste starišíni. I nesli so. 9Gda bi pa koštao starišína to na víno obrnjeno vodô (i nej je znáo, odkec je bilô; slugi so pa znali, kí so vodô zajímali) zové ženina starišína. 10I erčé njemi: vsáki človek oprvič dobro víno položi pred gosti; i gda so se napójili, teda to lagojêše. Tí si pa zadržao to dobro víno notri do eti máo. 11Eto prvo čüdo je včíno Jezuš vu Káni Galilee; i vö je vjavo svojo díko, i vervali so vu njem vučenícke njegovi.
II.
12Potom je doli šô vu Kapernaum, on, i mati njegova, i bratje njegovi, i vučenícke njegovi, i tam so ostanôli nej dugo. 13I blüzi je bio vüzen Židovski, i gori je šô vu Jerušálem Jezuš. 14I najšao je vu cérkvi, kí so odávali günce, i ovcé, i golôbe, i pênezov minjávce sedéče. 15I napravo si je bič z motvozcov, i vse je vö zgono z cérkvi, i ovce i günce, i ti minjávcov pêneze je vö sipao i njíh stole je zpremetao. 16I tim golôbe odávajôčim erčé: vzemte eta od etec, ne naprávlajte hižo Očé mojega na tržtva hižo. 17Spômenoli so se pa vučenicke njegovi, kâ je písano: pobožnost hiže tvoje me je pojêla. 18Odgôvorili so záto Židovje, i erkli so njemi: štero znamenje nám pokážeš, kâ eta činíš? 19Odgôvoro je Jezuš, i erkao njim je: zrüšte eto cérkev, i po tréj dnévi jo nazáj gori postávim. 20Erkli so záto njemi Židovje: štiridesét i šést lêt je cimprana eta cérkev, i tí jo vu tréj dnévi gori postáviš? 21On je pa pravo od cérkvi têla svojega. 22Záto, gda je gori stano od mrtvi, spômenoli so se vučenícke njegovi, ka je eto njim pravo; i vervali so písmi i toj rêči, štero je erkao Jezuš. 23Gda bi pa bio v Jerušálemi vu vüzenskom svétki, vnôgi so vervali vu njegovom iméni vidivši njegova znamênja, štera je včíno. 24On pa, Jezuš, se je nej vüpao njim, ár je on vse znao. 25I, nej njemi je bilô potrêbno, ka bi njemi što svedočo od kákšega človeka. Ár je sám znáo, ka je bilô vu človeki.
Currently Selected:
Jánoš 2: PREK28
Highlight
Share
Copy
Want to have your highlights saved across all your devices? Sign up or sign in
PREK28 © 2017 Društvo Svetopisemska družba Slovenije.
Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!