Apostolska dela 27
27
Na poti v Rim. Do Krete
1Ko je bilo določeno, da se odpeljemo v Italijo, so Pavla in nekaj drugih ujetnikov izročili stotniku cesarske čete, Juliju po imenu. 2Stopili smo na adramitijsko ladjo, namenjeno v kraje ob azijski obali, in smo se odpeljali. Z nami je bil Makedonec Aristarh iz Tesalonike. 3Drugega dne smo se pripeljali v Sidon. Julij je s Pavlom ravnal človekoljubno in mu dovolil, da je šel k prijateljem in bil postrežen. 4Ko smo od tam odrinili, smo se, ker so bili vetrovi nasprotni, peljali zadaj za Ciprom. 5Prejadrali smo morje ob Ciliciji in Pamfiliji in dospeli v Miro v Liciji. 6Tam je stotnik dobil aleksandrijsko ladjo, ki je plula v Italijo, in nas vkrcal nanjo.
7Po mnogih dneh počasne vožnje smo s težavo prišli do Knida; ker nam veter ni pustil, da bi pristali, smo pluli zadaj za Kreto mimo Salmone. 8S težavo smo jadrali mimo nje in prišli do nekega kraja, imenovanega Dobri pristan, blizu katerega je bilo mesto Laseja.
9Ko je pa preteklo mnogo časa in je bila vožnja že nevarna – ker je bil tudi post že minil – je Pavel svaril 10in jim govoril: »Možje, vidim, da bo vožnja združena z nezgodo in veliko škodo ne samo za tovor in ladjo, ampak tudi za naše življenje.« 11Stotnik je pa bolj verjel krmarju in gospodarju ladje kakor Pavlovim besedam. 12Ker pristanišče ni bilo pripravno za prezimovanje, je večina svetovala, da bi od ondod odrinili, če bi mogli kako dospeti do Feniksa in tam prezimiti; to je bilo pristanišče na Kreti, odprto proti jugozahodu in severozahodu.
Vihar in brodolom
13Ko je začel na rahlo pihati jug, so mislili, da so namen že dosegli; odrinili so in se vozili blizu ob Kreti. 14Malo zatem je pa zavel z nje viharen veter, ki se imenuje severovzhodnik. 15S seboj je potegnil ladjo, ki se vetru ni mogla več upirati; prepustili smo se in neslo nas je dalje. 16Drveli smo pod nekim otočkom, imenovanim Kavda, in smo komaj še zmogli, da smo se polastili čolna#27,16 čolna. Rešilnega čolna, ki je bil privezan na zunanji strani ladje. 17ter ga vzdignili. Da bi ladjo zavarovali, so jo z vrvmi ovili. V strahu, da bi ne zašli v Sirto, so zvili jadra in se tako vozili dalje. 18Ker pa nas je vihar silno premetaval, so naslednji dan začeli metati z ladje tovor 19in tretji dan so lastnoročno proč pometali ladijsko opravo. 20In ker več dni ni bilo videti ne sonca ne zvezd in nas je stiskal silen vihar, nam je končno že ginilo vsako upanje na rešitev.
21Ko že dolgo niso ničesar jedli, je Pavel stopil mednje in rekel: »Sicer bi bilo treba, možje, da bi me bili poslušali, in ne bi smeli odpluti od Krete, pa bi se bili nezgode in škode obvarovali. 22A tudi zdaj vas opominjam, da bodite srčni; zakaj nihče izmed vas ne bo izgubil življenja, pač pa bo izgubljena ladja. 23Prišel je namreč to noč k meni angel Boga, čigar sem in ki mu tudi služim, 24in rekel: ‚Ne boj se, Pavel! Pred cesarja moraš priti. In glej, Bog ti je podaril vse, kar se jih s teboj pelje.‘ 25Zato bodite srčni, možje, zakaj Bogu verujem, da bo tako, kakor mi je bilo rečeno. 26Zadeti moramo na kakšen otok.«
27Ko je nastopila štirinajsta noč in smo se vozili po Adriji#27,27 po Adriji. Morje med Grčijo in Sicilijo so aleksandrijski mornarji imenovali »Adrija«. sem in tja, se je okoli polnoči zdelo mornarjem, da se jim bliža neka zemlja. 28Vrgli so grezilo in našli dvajset sežnjev; ko so se malo dalje pomaknili in spet vrgli grezilo, so našli petnajst sežnjev. 29Ker so se bali, da bi kje ne zadeli na skalovje, so s krme vrgli štiri sidra in željno čakali, da bi se zdanilo. 30Mornarji so skušali z ladje pobegniti in so čoln v morje spustili s pretvezo, da hočejo tudi s prednjega dela vreči sidro. 31Pavel je pa stotniku in vojakom rekel: »Če ti ne ostanejo na ladji, se vi ne morete rešiti.« 32Tedaj so vojaki pri čolnu presekali vrvi in pustili, da je padel.
33Ko se je začelo daniti, je Pavel vsem prigovarjal, naj si vzamejo hrane, govoreč: »Štirinajsti dan je danes, odkar čakate in ste ostali tešč, saj niste nič jedli. 34Zato vas prosim, vzemite si hrane, ker je to za vašo rešitev; nikomur izmed vas se namreč ne bo las izgubil z glave.« 35Ko je to rekel, je vzel kruh, zahvalil Boga vpričo vseh, ga razlomil in začel jesti. 36Vsi so se osrčili in si tudi sami vzeli hrane. 37Bilo pa je na ladji nas vseh dvesto šestinsedemdeset duš. 38Ko so se okrepčali z jedjo, so ladjo olajševali s tem, da so metali žito v morje.
39Ko se je zdanilo, dežele niso mogli spoznati; videli so neki zaliv z nizkim obrežjem; posvetovali so se torej, ali bi mogli v njem z ladjo pristati. 40Odvezali so sidra ter jih pustili v morju in obenem so popustili vrvi pri krmilih, razpeli prednje jadro vetru in jadrali proti bregu. 41Toda naleteli so na greben in ladja je nasedla in obtičala nepremična, krma se je pa začela lomiti od silnih valov. 42Vojaki so sklenili ujetnike pomoriti, da bi kdo ne izplaval in se rešil. 43Toda stotnik je njih naklep preprečil, ker je hotel rešiti Pavla; ukazal je tistim, ki so znali plavati, naj se prvi spusté v morje in dosežejo kopno, 44drugi pa ali na deskah ali na kakih kosih ladje. Tako se je zgodilo, da so se vsi na kopno rešili.
Currently Selected:
Apostolska dela 27: EKU
Highlight
Copy
Compare
Share
Want to have your highlights saved across all your devices? Sign up or sign in
EKU © 1974 United Bible Societies, © 2017 Društvo Svetopisemska družba Slovenije.
Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!
