Ne boj se, zasveti!Vzorec

4. dan: Odpuščanje

Odpuščanje je za Jezusovega učenca izjemnega pomena. Jezus neštetokrat reče: »Odpuščeni so ti tvoji grehi.« Pri zadnji večerji pravi: »To je kelih moje krvi, nove in večne zaveze, ki se za vas in za vse preliva v odpuščanje grehov.« V odpuščanje naših grehov daruje svoje življenje na križu ter izreče besede odpuščanja: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Na križu odpusti tudi razbojniku, ki se je pokesal.

Jezus nam naroča, naj odpuščamo vedno, ko nas nekdo prosi odpuščanja: »Peter je rekel Jezusu: ʽGospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?ʼ Jezus mu je dejal: ʽNe pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.ʼ« (Mt 18,21–22) Ena od prošenj v molitvi očenaša je: »In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.« (Mt 6,12) Z Jezusom lažje odpustimo drug drugemu.

Odpuščanje podarimo v ponižnosti, nikakor ne tako, da bi se čutili več in boljši od tistega, ki mu odpuščamo. Če zares odpustimo, ne očitamo več dejanja, ki smo ga odpustili.

Odpuščanje ni enako kot sprava. Sprava se zgodi, ko si dva človeka drug drugemu odpustita in ponovno zaživita odnos, kakor da se medsebojni spor ne bi zgodil. Odpustimo lahko kljub temu, da se sprava ne zgodi. Tudi če se oseba, s katero sem sprt, noče spraviti z menoj, lahko jaz tej osebi še vedno odpustim.

Jezus nam je s svojo smrtjo odprl možnost, da so nam odpuščeni grehi. Božje odpuščanje kot dar prejemamo pri zakramentu svete spovedi. Zgled drugega hudodelca, ki je Jezusa prosil usmiljenja za svoje grešno življenje, nam lahko pomaga, da tudi mi večkrat pomislimo na svoje napake, slabosti in grehe ter zanje prosimo odpuščanja. Včasih je težko odpustiti tudi samemu sebi, toda Bog nam odpušča, zato bodimo usmiljeni tudi do samih sebe.

Tomaž Kempčan pravi: »Velike in zveličavne vice ima potrpežljiv človek, ki doživlja krivice, pa mu je bolj hudo zaradi hudobije drugega kakor zavoljo svoje krivice; ki rad moli za svoje nasprotnike in iz srca odpušča žalitve; ki brez odlašanja prosi druge odpuščanja; ki se rajši usmili, kakor jezi.« (Hoja za Kristusom I, 24, 2)