Adventno čaščenjeVzorec

mir. 

Hebrejska beseda za 'mir' je 'Shalom' in pomeni »biti varen, zdrav, popoln, celovit, da ti nič ne manjka.« Shalom označuje stanje dobrega počutja in harmonije, tako znotraj kot zunaj. Pomeni tudi odsotnost tesnobe ali stresa. Svetopisemsko gledano je to beseda, usmerjena v prihodnost. 

Človek bi mislil, da je moral biti princ »shalom« rojen v miru. 

Človek bi si mislil. 

Mt 1,18-25 

Z rojstvom Jezusa Kristusa je bilo takóle: Njegova mati Marija je bila zaročena z Jožefom; in preden sta prišla skupaj, se je izkazalo, da je noseča – bila pa je noseča od Svetega Duha. Njen mož Jožef je bil pravičen in je ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslovil. 

O Jožefu, Jezusovem zemeljskem očetu vemo zelo malo. Bil je mizar, obrtnik, ki je delal z rokami. Ni bil učenjak, ne poslovnež in ne duhovnik. Bil je človek, ki si je svoje plačilo prislužil s »poštenim delom«. 

Ko njegova zaročenka zanosi (po Svetem Duhu, čeprav tega še ne ve), je njegov odziv zgleden. Kljub temu, da je najverjetneje globoko prizadet, je »noče osramotiti« in se odloči, da se bo s situacijo spopadel tiho, brez hrepenenja. Želi jo obvarovati pred sramoto, za katero ve, da bi jo lahko utrpela. Jožef je zmeren človek in tisto, kar misli, da je zlo, vrača z dobrim. Z drugimi besedami, Jožef je človek z veliko začetnico. 

V tem trenutku zagotovo ni bil miren. 

Mt 1,20a

Toda ko je razmišljal o teh stvareh, se mu je v sanjah prikazal Gospodov angel.

Jožef »te stvari premišljuje« dolgo v noč. Tudi v sanjah je močno pod stresom, ko se pred njim nenadoma pojavi angel s posebno nalogo. 

Mt 1,20b-25

Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov. Vse to pa se je zgodilo, da se je izpolnilo, kar je Gospod rekel po preroku: Glej, devica bo spočela in rodila sina in imenovali ga bodo Emanuel.

V zgodbi o Jezusovem rojstvu imajo angeli pomembno vlogo. Prihajajo v sijaju in so znani po tem, da prinašajo »dobro novico velikega veselja!« Toda za Jožefa, čeprav je bila ta novica res dobra, so bile posledice takrat hude. 

Jožefu naroči, naj nadaljuje s pripravami na poroko, saj sta njegova nevesta in njen sin izjemno pomembna. Marija je tista, o kateri je pričal prerok. Jezus pa bo rešil ljudi njihovih grehov. Gre za izjemne usode. 

Kaj pa Jožef? Zanimivo je, da ni nikjer nič rečenega o njegovem življenju in njegovem vplivu na sam potek dogodkov. Kot da bo njegova dediščina posledica življenja teh dveh: device in njenega sina. 

Kar predstavljam si, kako mu prijatelji govorijo: »Ne bodi junak, Joža! Bile so le neumne sanje!« 

Mt 1,24-25

Ko se je Jožef prebudil iz spanja, je storil, kakor mu je zapovedal Gospodov angel: vzel je svojo ženo, čeprav je ni poznal, dokler ni rodila sina. In dal mu je ime Jezus.

Bog je Jožefu naročil, naj nekaj stori in on je to storil. Skozi nelagodje, preizkušnje, tesnobo, izzive in sram (beri: nemir) bo vzgojil Kneza miru. 

Vsak drug bi imel dodatna vprašanja. On pa ne vpraša ničesar. Zaupa Bogu in ga uboga. 

Pravzaprav se od vseh likov v zgodnjem delu Jezusovega življenja Jožef največkrat sreča z nebeškimi glasniki. Večkrat se mu prikažejo angeli s težko nalogo, Jožef pa vedno znova zaupa in uboga. Prepričaj se sam…

Mt 2,13–14

Ko so odšli, se je Gospodov angel v sanjah prikazal Jožefu in rekel: »Vstani, vzemi dete in njegovo mater in béži v Egipt! Bodi tam, dokler ti ne povem; Herod bo namreč iskal dete, da bi ga umoril.« Vstal je, ponoči vzel dete in njegovo mater ter se umaknil v Egipt. 

Mt 2,19–21

Ko je Herod umrl, se je v Egiptu Gospodov angel v sanjah prikazal Jožefu in mu rekel: »Vstani, vzemi otroka in njegovo mater in pojdi v Izraelovo deželo, kajti pomrli so tisti, ki so otroku stregli po življenju.« Vstal je, vzel otroka in njegovo mater in prišel v Izraelovo deželo. 

Ljudje se tako močno trudimo obvladovati lasten vpliv, svojo zapuščino, svoj lasten mir. Toliko tesnobe, toliko stresa, a tako malo miru izvira iz poskusov, da bi iz svoje lastne telesne moči ustvarili nekaj tako pomembnega. Bog od nas ne zahteva, da razdelimo morje na pol, pač pa da hodimo po njem. Bog od Jožefa ne zahteva, da svetu razlaga o svojem zakonu in družini, pač pa zahteva zaupanje in poslušnost. 

Z zaupanjem in poslušnostjo pustimo Bogu, da uresniči svojo obljubo. Ko bomo ravnali tako, kot je ravnal Jožef, bomo našli svoj mir. 

Fil 3,13–14; 4,7

Eno pa: pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj, ter tečem proti cilju po nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu.

Ta božič se odloči, da boš svojo usodo zaupal Bogu in tako kot Jožef svojo zapuščino delil s Knezom miru. 

...

Molitev:

Bog daj mi svoj mir. Pomagaj mi, da ti bom lahko zaupal in te ubogal

Vaja:

Kakšni so načini, s katerimi si hotel iz svoje lastne telesne moči iztisniti večni pomen? 

Na katerih področjih te Bog kliče, da mu zaupaš in ga ubogaš, pa čeprav je težko?