Naj bo tvoje delo v krizi COVID-19 navdihnjeno z evangelijemVzorec

Izolacija v zaporu ni bila del Pavlovih načrtov. 

Na prvi pogled je bilo njegovo zaprtje videti kot prekinitev Pavlovih poskusov širjenja evangelija. Toda Pavel je zelo jasno izjavil, da je to, kar se mu dogaja, »veliko prispevalo k razmahu evangelija« (Flp 1,12).

Kako? Kot je jasno razvidno iz Pisam Filipljanom 1,13, je evangelij lahko zasijal ravno zato, ker je Pavlu pomagal dokazati, da ne glede na okoliščine »nosi svoje verige zaradi Kristusa« in je tako voljno priklenjen na Božjo suverenost.

To upanje se je v Pavlovih okoliščinah »celotni straži palače« zdelo nezemeljsko. Tako pa so tudi oni spoznali upanje evangelija.

Kako nam to besedilo lahko pomaga, ko jaz in ti delava in živiva relativno izolirana? Tako kot Pavel imamo edinstveno priložnost, da pokažemo upanje evangelija, ne navkljub okoliščinam, ampak prav zaradi njih. Kako?

S tem, ko pokažemo, da nam je mar, a obenem nismo zaskrbljeni. Ali imamo zaradi koronavirusa razloge, da nam ni vseeno? Seveda. Ali imamo razloge, da smo zaskrbljeni? Seveda ne, saj imamo zaradi Kristusa in njegove obljube, da bo odkupil nas in ves svet, Božji mir, »ki presega vsako razumevanje« (Flp 4,7). V tem času velike negotovosti lahko naš absolutni vir varnosti poskrbi, da evangelij postane privlačen tudi za naše sodelavce, stranke in prijatelje.

S tem, da pokažemo nenavadno skrb za tiste okoli nas. V teh časih bi morali biti verniki bolj kot kdaj koli prej tisti, ki izkazujemo izredno skrb za ljudi, s katerimi sodelujemo, ne glede na to, kaj nam oni dajejo. To je trenutek, ko postavljanje bolj osebnih vprašanj o družini in zdravju ni le sprejemljivo, ampak tudi humano. Bodimo sodelavci, ki slovijo po tem, da resnično skrbimo za »osebo kot celoto«.

Z izrecnim deljenjem našega upanja. Zgornja dva predloga sta lahko namig, kako nas evangelij lahko motivira za ljubezen do bližnjih, toda na neki točki moramo evangelij začeti deliti tudi z besedami. Priložnost za to še nikoli ni bila tako dobra, saj ljudje v naših virtualnih pisarnah in soseskah bolj kot kdaj koli prej hrepenijo po upanju. Po upanju v tem svetu. Po upanju, da bodo obdržali delo. Po upanju za njih same. Kot kristjani imamo duhovno cepivo, ki lahko to upanje zagotovi za vekomaj. Imejmo pogum, da ga delimo in »evangelij oznanjamo brez strahu« (Flp 1,14)!