I Versetti Biblici più popolari da Mátaj 27

Condividi

Okoli devéte vöre je pa kríčao Jezuš z velikim glàsom govoréči: Eli, Eli, láma zabahtani; tô je: Bôg moj, Bôg moj, zaka si me ostavo?

I ovo zakrivalo cérkvi raspraščilo se je na dvôje od zgora, notri do tla; i zemla se je genola, i pečíne so pokale. I grobovje so se odpérali i vnôga têla ti svéti, kí so záspali, so gori stanola.

Jezuš pa, gda bi opet kríčao z velikim glásom, vö je püsto düšo.

Te stotnik pa, i, kí so ž njim bili, varvajôči Jezuša, vidôči zemlé gíbanje, i, štera so se zgôdila, prestrašili so se jáko govoréči: zaistino je Boži Sin bio ete.

Od šéste vöre je pa kmica bila pa vsoj zemli notri do devéte vöre.

Velí njim Pilátuš: ka mo pa činio z Jezušom, ki se zové Kristuš? velíjo njemi vsi: ráspi ga. Erčé pa te poglavár: ka je hüdoga včino? Oni so pa ešče bole kríčali govoréči: naj se raspé.