Krepitev veščin vodenja s pomočjo svetopisemske modrostiVzorec

Bogu najboljše, življenju preostanek

Si kdaj želiš, da bi imel dan več ur? Enostavno preveč je dela in premalo časa. Delaš in delaš ter na koncu utrujen spoznaš, da ne glede na to, koliko delaš, nikoli ni dovolj. Naštel bi lahko mnogo primerov, ampak predvidevam, da veš, o čem govorim. To se ne dogaja le tebi. Gre za običajen pojav pri vodstvenih funkcijah in v življenju nasploh. Zdi se, da nikoli ni dovolj.

V svoji ekipi imam izjemnega vodjo, ki na to redno opozarja. Recimo mu Tomaž. Nenehno govori, da v svoje napore in projekte vlaga 120-150 % svojih moči. Tomaž pravi, da »daje vse od sebe.« Kot vodji mi je všeč, če so moji člani ekipe popolnoma predani in dajo vse od sebe. Po drugi strani pa se moramo zavedati, kako pomembne so besede, ki jih izgovarjamo, predstave, ki jih ustvarjajo in miselnost, ki jo gradijo. Od sebe ne moremo dati več kot 100%. To je praktično nemogoče, zato ne izjavljajmo česa takega. 

Nedavno je ta izjava pripeljala do »radikalno iskrenega« pogovora. Želel sem pojasniti, kako se moramo lotiti življenja in dela, kar vključuje tudi našo moč in predanost. Da je trud, ki ga vlaga moj član ekipe, izkrivljen in ga je treba pravilno naravnati. Končno sem Tomaža izzval, naj življenju ponudi svoje ostanke. 

Ja, prav si prebral. Priporočam to in verjamem, da lahko ustrezno povečamo svoje vodstvene veščine tako, da življenju ponudimo ostanke! Vem, da je to v nasprotju z vsem, kar nas učijo, in vsem, kar trdi ta svet, vendar me poslušaj do konca. Če življenje dobi naše ostanke, je to samo zato, ker Bog dobi najboljše. Vzemi si nekaj časa, da se to resnično usede v tvoj um in dušo. Tistega, kar je v nas najboljše, ne bi smeli zapravljati za naše zemeljske odnose, športno rutino, kariero ali finance. To najboljše bi moralo pripadati našemu odnosu z Bogom. Pika.

Skozi celotno Sveto pismo beremo o Božjem blagoslovu in Božji naklonjenosti do človeka, pri tem pa pozabljamo, da je naš Bog ljubosumen Bog, ki hrepeni po globokem odnosu s človekom. Ta koncept mi je dobesedno izskočil iz zaslona, ko sem prebral 12. poglavje Pisma Rimljanom. Pavel je Rimljane pozval, naj »darujejo svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev«, govoreč, da je to njihovo »smiselno bogoslužje«. Sleherni delček sebe moramo darovati Bogu. To je način, kako ga častimo. Bog mora biti na prvem mestu in dobiti absolutno najboljše. 

Z iskrenostjo analiziraj svoj dan. Se zgodaj zbujaš, da odtelovadiš, skozi dan pa imaš le malo časa za Boga? So tvoje prioritete pri delu zasenčile Boga? Ali zaradi napetih odnosov v tvojem življenju ne preživljaš dovolj časa z Bogom? Ne glede na to, kaj drži in kaj ne, te spodbujam, da greš pred Boga in mu daš tisto najboljše, kar premoreš, da lahko pomnoži in razdeli tvoje ostanke. 

Kar zagotovo vem, je naslednje: če daš Bogu svoje prvo in najboljše, bo vzel tvoje ostanke in jih blagoslovil na načine, ki si jih ne moreš niti zamisliti. Neusmiljena dirka, v kateri smo se znašli, se bo zaključila le, če bo v našem življenju več deloval Bog in manj mi. Še enkrat preglej svoje današnje prioritete.

Gospod, ko se danes potapljam v Tvojo Besedo, mi daj videti, kje moji načrti, moje prioritete in moje želje niso v skladu s Tvojo voljo. S svojo milostjo, Gospod, mi nakloni, da bom videl, kot vidiš Ti. Naj Tvoja beseda prodre v moje srce in duha.