Apostolska dela 27
27
Plovba proti Italiji
1Ko je bilo sklenjeno, da odplovemo v Italijo, so Pavla in nekaj drugih jetnikov izročili stotniku Júliju iz Avgustove čete. 2Vkrcali smo se na ladjo iz Adramítija, ki je bila namenjena v kraje ob obali province Azije, in odpluli; spremljal nas je Aristárh, Makedonec iz Tesaloníke. 3Drugi dan smo pristali v Sídonu. Júlij je s Pavlom človeško ravnal; dovolil mu je, da obišče prijatelje in ti so poskrbeli zanj.
4Ko smo odrinili od tam, smo pluli za Ciprom, kamor so nas gnali neugodni vetrovi. 5Prejadrali smo morje ob Kilíkiji in Pamfíliji in prispeli v Miro v Líkiji. 6Tam je stotnik našel ladjo, ki je plula iz Aleksandríje v Italijo, in nas vkrcal nanjo.
7Pluli smo zelo počasi in potrebovali precéj dni, tako da smo komaj prispeli do bližine Knida. Ker nam je veter nagajal, smo jadrali za Kreto mimo Salmóne. 8Z veliko muko smo pluli vzdolž otoka, dokler nismo prispeli v kraj, ki se imenuje Dobri Pristani, nedaleč od mesta Lasáje.
9Zgubili smo precéj časa in plovba je postajala čedalje bolj nevarna, saj so že minili postni dnevi. Zato je Pavel svaril 10in govoril: »Možje, vidim, da bo plovba nevarna in pogubna ne samo za tovor in za ladjo, ampak tudi za naše življenje.« 11Toda stotnik je bolj zaupal krmarju in ladijskemu lastniku kakor Pavlovim besedam. 12In ker pristanišče ni bilo primerno za prezimovanje, je večina sklenila, da odplujemo naprej, da bi po možnosti dospeli do Fojniksa in tam prezimili. To je pristanišče na Kreti, odprto proti jugozahodu in severozahodu.
Vihar na morju
13Začel je pihljati rahel južni veter in mislili so že, da se jim je načrt posrečil: dvignili so sidra in pluli naprej blizu obale Krete. 14Toda kmalu je od otoka planil orkanski veter, ki se imenuje evrakílon. 15Potegnil je ladjo s seboj, da ni mogla več držati smeri, in predali smo se vetru, kamor nas je nosil. 16Neslo nas je mimo otočka, ki se imenuje Kávda; tam smo s skrajnimi napori komaj obvladovali pomožni čoln. 17Mornarji so ga dvignili, nato so ladjo zavarovali tako, da so jo vso opasali z vrvmi. Ker so se bali, da jih bo zaneslo v Sirto, so spustili zavorno sidro in se tako vozili naprej. 18Ker nas je vihar silovito premetaval, so naslednji dan začeli z ladje odmetavati tovor, 19tretji dan pa so s krova sami od sebe odvrgli ladijsko opremo. 20Več dni ni bilo videti ne sonca ne zvezd in divje neurje ni pojenjalo. In tako nam je izginjalo vsako upanje na rešitev.
21Že dolgo nam ni nobena jed več teknila. Tedaj je Pavel stopil mednje in jim rekel: »Morali bi me poslušati, možje, in se ne bi smeli oddaljiti od Krete: tako bi si bili prihranili to nezgodo in škodo. 22A zdaj vas spodbujam, bodite pogumni! Nobeden izmed vas ne bo izgubil življenja, samo ladja bo šla v izgubo. 23Zakaj nocoj je stopil k meni angel Boga, ki mu pripadam in služim, 24in mi je rekel: ‘Ne boj se, Pavel! Pred cesarja moraš stopiti in glej, Bog ti poklanja življenje vseh, ki so s tabo na ladji!’ 25Zato bodite pogumni, možje! Zaupam v Boga, da bo tako, kakor mi je bilo rečeno. 26Mora nas zanesti na kak otok.«
27Bila je že štirinajsta noč, odkar nas je premetavalo po Adriji. Okrog polnoči se je mornarjem zazdelo, da se bliža kopnina. 28Spustili so grezilo in namerili dvajset sežnjev. Nato so se pomaknili malo naprej, vnovič spustili grezilo in namerili petnajst sežnjev. 29Bali so se, da ne bi zadeli ob kak oster greben, zato so s krme vrgli štiri sidra in željno čakali, da bi se zdanilo.
30Mornarji so nato poskušali pobegniti z ladje: spustili so v morje pomožni čoln s pretvezo, da nameravajo vreči sidra tudi s premca. 31Tedaj je Pavel rekel stotniku in vojakom: »Če ti ne ostanejo na krovu, za vas ni več rešitve.« 32Zato so vojaki posekali vrvi pomožnega čolna in pustili, da ga je odneslo.
33Preden se je začelo daniti, je Pavel vsem prigovarjal, naj kaj zaužijejo. Govoril je: »Danes je že štirinajsti dan, odkar čakate brez jedi in se ne dotaknete hrane. 34Zato vas prosim, zaužijte kaj: to je vaša rešitev! Nikomur od vas se ne bo las izgubil z glave.«
35Po teh besedah je vzel kruh, se vpričo vseh zahvalil Bogu, ga razlomil in začel jesti. 36Vsem se je vrnil pogum, tako da so tudi sami segli po hrani. 37Na ladji nas je bilo vsega dvesto šestinsedemdeset. 38Ko so se dosita najedli, so začeli metati žito v morje, da bi bila ladja lažja.
Brodolom
39Ko se je zdanilo, niso prepoznali kopnine. Zagledali so zaliv z nizkim obrežjem; preudarjali so, ali bi mogli ladjo spraviti tja. 40Na obeh straneh so odvezali sidra in jih pustili v morju. Obenem so zrahljali vrvi pri krmilih ter razpeli prednje jadro in se z vetrom, ki je pihal, usmerili proti obrežju. 41Toda naleteli so na greben, tako da je ladja nasedla: premec se je zagozdil in ostal nepremičen, krma pa se je začela lomiti pod silo valov.
42Vojaki so sklenili jetnike pobiti, da ne bi kateri odplaval proč in pobegnil. 43Stotnik pa je hotel rešiti Pavla, zato jim je preprečil njihov naklep. Ukazal je, naj se najprej poženejo v vodo vsi, ki znajo plavati, in odidejo na suho. 44Drugi pa naj odrinejo na deskah ali na ladijskih razbitinah. In tako se je zgodilo, da so se vsi rešili na kopno.
Currently Selected:
Apostolska dela 27: JUB
Highlight
Share
Copy
Want to have your highlights saved across all your devices? Sign up or sign in
JUB © 1990 United Bible Societies, izdalo Društvo Svetopisemska družba Slovenije.
Svetopisemska družba se posveča širjenju Svetega pisma, da bi njegovo življenjsko sporočilo lahko doseglo vse ljudi. Tudi ti lahko pomagaš pri tem delu!