Oblíbené biblické verše z I Mojzes 37

Sdílet

Imel pa je Jožef sanje in jih je pripovedoval bratom svojim; zategadelj so ga še bolj sovražili.

Izrael pa je bolj ljubil Jožefa nego vse svoje sinove, zato ker mu je bil v starosti rojen, in naredil mu je dolgo, pisano suknjo.

Ko so pa videli bratje njegovi, da ga bolj ljubi njih oče nego vse njegove brate, so ga sovražili in ga niso mogli prijazno ogovoriti.

Nato je imel še druge sanje in jih je povedal bratom svojim ter rekel: Glejte, imel sem še sanje; glejte pa, sonce in mesec in enajst zvezd se je klanjalo meni.

Zavidali so mu torej bratje njegovi, oče njegov pa je to besedo ohranil v misli.

Rekel jim je namreč: Poslušajte vendar sanje te, ki sem jih imel. Glejte, vezali smo snope na polju, in glejte, moj snop se je vzdignil in je stal, glejte pa, vaši snopi so hodili okrog in se priklanjali mojemu snopu.

Sedaj torej, dejte, umorimo ga in vrzimo ga v enega tistih vodnjakov, pa porečemo: Huda zver ga je požrla; in bomo videli, kaj bode iz sanj njegovih.

Ko so torej mimo šli kupci madianski, izvlečejo ter potegnejo Jožefa iz vodnjaka in ga prodado Izmaelcem za dvajset srebrnikov. Ti pa odpeljejo Jožefa v Egipt.

Reko namreč drug drugemu: Glejte, tisti gospod sanj prihaja.

Oni pa ga zagledajo od daleč, in ko ni bil še prišel do njih, so skovali zvijačo zoper njega, da ga usmrte.

In jim reče Ruben: Ne prelivajte krvi; vrzite ga v tisti vodnjak, ki je v puščavi, in ne položite roke nanj! – da bi ga otel iz njih rok ter ga pripeljal k svojemu očetu.